Trajnostne preobrazbe mesta ne more biti, če ni izvedena z ustreznimi in dovolj poglobljenimi razmisleki, analizami, skratka na »strokovnih podlagah«, ki so javno predstavljene in okoljevarstveno vrednotene v vseh ozirih; glavni vzrok za anomalije, ki se pojavljajo na terenu, so določila v prostorskem aktu, ki so premalo konkretna in zato izigrana v škodo prebivalcev in lastnikov obstoječih nepremičnin, ki postanejo uzurpirane.
Velja, da z zgoščevanjem prihranimo nezazidljiva zemljišča, zmanjšujemo stroške za gradnjo novih cest ter za komunalno in družbeno infrastrukturo, krajšamo poti po opravkih, na delo in v šolo, vendar je to treba izvesti premišljeno in načrtovano na način, ki zagotavlja ustrezne učinke na vseh naštetih področjih: promet, komunalna oprema, dosegljivost storitev itd. Izvedbeni del občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana sploh nima opredelitev glede kapacitet obstoječih ali predvidenih komunalnih ureditev, podobno velja za družbeno infrastrukturo (prepuščeno bodočim ocenjevalcem kot oznake »@«!?). Zgoščevanje naselij je zapovedano v naših zakonih in zavezah, zapovedane so tudi vsebine (občinskih) prostorskih aktov, ki v Ljubljani niso dovolj vestno realizirane.
Prof. Koželj se sprašuje, zakaj je potemtakem pri reurbanizaciji toliko sprenevedanja, čemu takšen odpor do strnjenega mesta? Odgovor: zato, ker se dogaja preveč »na pamet«, brez dovolj natančnih urbanističnih določb ali ukrepov. Ta proces bi se moral usmerjati z urbanističnimi instrumenti, ne pa prepuščati »svobodni iniciativi trga«, brez vzporednih načrtovanj komunalnega urejanja z opredelitvami zadostnosti kapacitet in brez dovolj konkretnega preverjanja vplivov na okolje, zaradi nedoslednosti postavljenih splošnih urbanističnih določil in istočasno nasprotujočih si konkretnih detajlnih določil v prostorskem aktu.
Naselitveni predeli s »staromeščanskimi vilami v zelenju« se s pozidavo ne bi smeli transformirati v območje z nekajkrat povečano gostoto naselitve, brez sočasne preveritve zmogljivosti obstoječih komunalnih naprav in brez predvidenih dopolnitev na teh napravah, če bi bile potrebne. Tako poseganje je še v nasprotju z opredelitvami v Okoljskem poročilu za občinski prostorski načrt Mestne občine Ljubljana 2017, da na zaščitenih območjih velja zakonodaja s področja varstva kulturne dediščine, ki jo morajo vsi upoštevati.
Stanje je treba analizirati in konkretno ukrepati, od predela do predela, z znanimi končnimi učinki, to je z okoljskimi cilji! Realizacija ciljev mora biti zagotovljena, ob upoštevanju določil prostorskega akta, ne pa samo omogočena.
Na občinskih nivojih se v prostorskih aktih ne realizira tistega, kar določata že Strategija prostorskega razvoja Slovenije in Prostorski red Slovenije, ki oba izhajata iz obvezujočih direktiv EU s področja varstva okolja, Aarhuške konvencije in drugih mednarodnih dogovorov. Da bi rešili problem »mesta diskontinuitet«, to je razlik med »nizkimi hišami in stolpnicami, neporavnanimi venci in vrzelmi v obodni zazidavi«, bo treba za »poravnave« pripraviti naštudirane rešitve, v okviru občinskega podrobnega prostorskega načrta za prenovo, vpeljane na način, kot se tega lotevajo na Dunaju (in drugje v civiliziranih okoljih). Ali imamo za neurejen videz predelov ob mestnih vpadnicah opredeljene in uveljavljene »občinske podrobne prostorske načrte za prenovo«?
Kakšna je »gostota zazidave« oziroma »gostota poselitve« v Ljubljani, sploh ne vemo, po posameznih območjih teh podatkov nimamo zbranih. Delež zelenih površin na prebivalca naj bi bil dvakrat večji kot v Londonu – dejstvo je, da je ta delež za Ljubljano primerljivo neprimerno prikazan, saj v ta delež pri nas uvrščamo tudi njive in gozdove, ne glede na to, ali so v javnem lastništvu in rabi ali ne, predvsem pa v teh primerih ne gre za javno dostopne rekreacijske površine na »stavbnih zemljiščih«, kar je treba primerjati.
Za reševanje vprašanj, kako naj v prihodnje zgoščujemo mesto v luči podnebnih sprememb in doseganja ogljične nevtralnosti, imamo postavljene obveze. Občina si v svojih aktih ne zastavlja njihovega reševanja na način, ki bi pripeljal do ciljev, predpisanih z državnimi in mednarodnimi določbami. Primer: projekt Emonike temelji na starih prostorskih aktih, ki nimajo narejene ustrezne presoje vplivov na okolje, kar je razvidno že iz dejstva, da v prometno zasičen prostor uvajajo še enormno količino parkirišč brez ocene posledic za prometne režime in okoljskih vplivov; projekt se vodi mimo prostorsko rezerviranega predvidevanja urejanja ljubljanske železniške glave (predviden državni prostorski načrt), z velikimi tveganji »na pamet« zaključene železniške prometne ureditve – skrajno netrajnostno!
MARTINA LIPNIK, univerzitetna diplomirana inženirka arhitekture
