Obdobje vladnih odlokov, (a)socialnega distanciranja in zaprtja gospodarstva je onemogočilo normalno delovanje in komuniciranje v državi. Posledice v gospodarstvu, pri razvoju otrok in mladih, enormno zadolževanje, nestrpnost na vseh ravneh in še mnogo tega – vse to je dolgoročna in morda nepopravljiva škoda. Pa vendar je ravno to obdobje odprlo oči vsem tistim, ki hočejo videti. Jaz hočem verjeti, da bo to preobrnilo pot navzgor, tudi če se medtem kaj poruši.
Pomemben je nadzor
Moja teza je naslednja: ni bistveno, katera politična opcija je v nekem trenutku na oblasti in od kod je vodena – pomembno je, kako je ta oblast nadzorovana, ocenjevana in klicana na odgovornost s strani celotne skupnosti. Vsak državljan bi se moral ves čas zavedati, da sta svoboda in blagostanje njegovi neodtujljivi pravici, ki pa ju je treba ves čas skrbno negovati. In da je najprej vsak sam svoj dejavnik, šele nato pa član družine, delovnega kolektiva, lokalne skupnosti, vse do nivoja države. In od tam naprej. Človek se ne more ves čas ukvarjati s politiko, tudi usposobljen ni za to. Na drugi strani je odločno premalo, če se politike zavemo samo ob destruktivnih ukrepih vlade in po eno nedeljo vsakih nekaj let na volitvah, ko pridemo tja z glavo, prepolno predvolilne propagande in obljub. Za to je treba ustrezno preoblikovati dve družbenopolitični sili: sindikate in civilno iniciativo. Da bi se to lahko zgodilo, pa moramo vsi, vsak sam, sprejeti odgovornost za to, kar se dogaja v našem imenu. Če se prepustimo tistim, ki hočejo misliti in delovati namesto nas, nam odgovornost za posledice ostane, le vpliva nimamo več nobenega. Če ne prej, bomo to ozavestili, ko bomo prisiljeni potegniti bilančno črto pod svojim življenjem.
Pojdimo na volitve in glasujmo. Povejmo izbranim kandidatom, da smo glasovali zanje. In opozorimo jih, da jih bomo držali za besedo, za njihovo predvolilno obljubo. Vendar se zavedajmo, da tistim, ki bi hoteli nagajati in škodovati drugim, dajemo v roke palico, s katero bomo nekega dne tepeni sami. Ne pustimo se zavesti onim, ki nas delijo na »naše in vaše«, kajti na vrhu piramide imajo istega gospodarja. Poslanci se po tem, ko so nam servirali dnevno dozo konflikta, skupaj odpravijo na izbrano kosilo ali večerjo v restavracijo hrama demokracije, ki jo vzdržujemo navadni državljani. Tudi tisti, ki imajo sami komaj kaj na krožniku. Dívide et ímpera, deli in vladaj, je pradavno geslo, ki uničuje skupnosti že skozi vso zgodovino do danes, slovenski narod je pa še posebej žrtev take politike.
V nedeljo bodo volitve mimo. Steklo bo politično umerjanje med dolgoletnimi stanovalci parlamenta in tistimi, ki bodo prišli na novo. Če bo tehtnico volitev prevesila dosedanja utečena zasedba, bomo lahko kmalu po volitvah soočeni z novim valom represije, saj bodo v tem primeru volilci pokazali, da jim sedanji način vladanja ustreza. Če bodo rezultati bolj v prid novim kandidatom, si lahko obetamo vsaj nekaj predaha, na kakšne bistvene pozitivne spremembe pa dolgoročno ne moremo računati. Če ne drugega, bo koalicija najbrž paralizirana zaradi nasprotovanja opozicije.
Ostane nam torej le zavest, da nikoli ne bo nič drugače, če se slovenski državljani ne prebudimo in kot skupnost politično aktiviramo. Ne čakajmo, že ta trenutek je skoraj prepozno. Postaviti moramo sklop temeljnih zahtev, od katerih ne sme biti odstopanja. Te zahteve moramo znati oblikovati in glasno objaviti. Najprimernejša organizirana državljanska volja je poosebljena pri predstavnikih tistih, ki neposredno ustvarjajo dodano vrednost v družbi, torej pri predstavnikih delavcev vseh profilov; tistih, ki zagotavljajo pogoje, da se nova vrednost sploh lahko ustvarja, na primer v zdravstvu; tistih, ki dajejo delu in življenju širši smisel, na primer v kulturi in športu; in vseh drugih v tem pogledu. Torej pri sindikatih. Pri oblikovanju zahtev bodo sindikatom dajale smer civilne iniciative in interesna združenja. Poenostavljeno povedano: sindikati so moč, civilne iniciative so vsebina.
Pridružimo se civilnim iniciativam
Moj poziv slovenskemu državljanu: včlanimo se v sindikate, pridružimo se civilnim iniciativam. Če nas bo dovolj, bomo med seboj našli tudi zares najboljše predstavnike. Nobene spremembe v volilni zakonodaji tega ne bodo dosegle. Dodatne delitve Slovenije v pokrajine ne vodijo v nujno potrebno decentralizacijo, ampak le v razbitje države in razdelitev med sosede. Ves svet se bori za preživetje in prebuditev v novo življenje. Postanimo jim zgled, skupaj.
Ko sem skozi leta opazovanja razvoja družbe skušal ugotoviti, kdaj in kako smo kot civilizacija (s)krenili na napačno pot, sem od začetne točke pred drugo in nato prvo svetovno vojno drsel vedno dlje v zgodovino. Ker me zanima veliko stvari, moje znanje nikjer ni globoko, vendar zadostuje za to, s čimer bi rad zaključil to pisanje. Ustavil sem se namreč pri Stari zavezi, pri zgodbi o Adamu in Evi, Bogu in satanu. Mislim, da je v njej vse povedano. Da je to res, nam kaže (med drugimi viri, seveda) spis Razodetje v Novi zavezi. Mnogo je špekulacij, na kaj naj bi se sporočilo nanašalo in kaj napoveduje, jaz pa ga vidim kot razkritje dolgoročnih načrtov, ki se nanašajo na današnji trenutek; brez tehnologije, ki jo poznamo šele zdaj, nima pravega smisla. Nostradamus je sporočal svoji ljubljeni Franciji, da ni nujno, da bi se zgodile katastrofe, ki jih napoveduje. Prihodnost je odvisna od tega, kako se bodo odločali, po tem, ko so bili opozorjeni. Neki nepomemben slovenski državljan v moji osebi misli podobno: ni treba, da gremo še naprej po poti navzdol, ki so nam jo začrtali tam nekje nekoč. Treba se je zavedati, da bo za našo skupno prihodnost pomembna pobuda vsakega od nas. Za zaključek navajam tri temeljna pravila, po katerih presojam razmere in znake okrog sebe, v upanju, da bo to v korist še komu.
Prvo pravilo velja za vse velike družbene delitve po vseh kriterijih: Vse delitve imajo na vrhu piramide istega gospodarja. Drugo pravilo velja za vse velike družbene spremembe, kar je še posebej očitno, če se v zgodovini ponavljajo: Poglej posledico in videl boš namen. Tretje pravilo velja za vse zakonske regulative povsod po svetu: Kar ni etično, ne more biti legitimno. Kar ni legitimno, ne more biti in torej ni zakonito.