Iz različnih političnih razlogov, s ciljem zagotavljanja prevlade Avstrijcev in Madžarov, prebivalstva niso popisovali po njegovi narodnostni pripadnosti, temveč po občevalnem (avstrijski del monarhije) oziroma maternem jeziku (ogrski del). Če rezultate tega štetja vzamemo kot temelj za ugotavljanje razmerij glede na etnično pripadnost, nam številke pokažejo, da je omenjenega leta v Avstro-Ogrski živelo 48 odstotkov Slovanov, po 21 odstotkov Germanov in Ogrov, 9 odstotkov Romanov ter en odstotek preostalih, med katerimi se skrivajo tudi prekmurski Slovenci, ki jim ogrske oblasti niso priznavale lastnosti samostojne etnične skupine. Vladajočim Germanom in Ogrom sta pri branjenju dualistične urejenosti ustrezali razdrobljenost in nepovezanost Slovanov, ki so jih, zapisano od najbolj številnih navzdol, predstavljali Čehi, Poljaki, Ukrajinci, Hrvati, Slovaki, Slovenci in Srbi.
Zaradi tega je v nekem obdobju prišlo do ideje o združitvi vseh Slovanov v neke vrste enotno narodnostno skupnost z enotnim jezikom in pisavo, češ da bi le na ta način postali zadosti močni in upoštevani ne le znotraj Avstro-Ogrske, temveč na celotnem planetu.
Slovanstvo in jugoslovanstvo.
Beligrad, 15. IV. 1908. Jugoslovanska ideja v današnjem smislu pojavila se je v novejšem času in je pravzaprav le detajliranje slovanske misli, ki zavzema čim dalje tem konkretnejše oblike. Le v tem smislu treba je umevati jugoslovansko misel in vsa jugoslovanska propaganda mora se strogo gibati v okviru splošnoslovanskega programa, ako Jugoslovani sploh reflektirajo na to, da bodo mogli nekega dne kakor ravnopraven in jednakovreden člen stopiti v družbo evropejskih narodov, ter da bo v tej družbi imel njih glas isto veljavo, kakor glasovi drugih mogočnih narodov. (…)
Ravno tako nemožno je priti do skupnega jugoslovanskega jezika, ker ni noben jugoslovanski jezik tak, da bi popolnoma zadostoval vsem današnjim kulturnim potrebam. (…)
Jugoslovani moramo predvsem odkritosrčno priznati, da nam naši jeziki ne zadostujejo za popolni kulturni razvoj in da smo prisiljeni vsled neobhodne potrebe posluževati se jezikov drugih velikih kulturnih narodov. Temu zlu mogli bi se izogniti le tedaj, ako bi se oprijeli enega slovanskih jezikov, ki bi nam mogel nuditi vse ono, kar nam nudijo sedaj tuji jeziki. In tak jezik moremo dobiti le na slovanskem severu, nikakor pa na jugu. Ako pa se že moramo zateči k našim severnim bratom, potem pač ni treba še-le dokazovati, da je med severnimi slovanskimi jeziki radi svojega blagoglasja, ogromne razprostranosti in bogate književnosti najprimernejši ruski jezik. Ruski jezik ni-le jezik nad dvetretjinske večine Slovanov, marveč se tudi Neslovani izmed vseh slovanskih jezikov najraje uče ruščine. (…)
Edinost, 19. aprila 1908
Slovanski jezik.
Iz rok narodnega delavca smo prejeli: Približno 20 let že zasledujem evolucijo v razvoju slovanskih plemen, oziroma v razmerju med temi plemeni. Z zadoščenjem sem pozdravljal vsaki pojav, ki je kazal za utrjenje vseslovanske misli. S tem večim zadovoljstvom sem čital v »Edinosti« te dni par dopisov, ki se pečajo s tem vprašanjem. (…)
Ko bo naša in vsa slovanska inteligenca govorila in pisala po ruski, bo tudi širokim slojem v dolžnost, da se oprimejo tega svetovnega slovanskega jezika. To se ne da doseči naglo, a doseči se da, ako ima sedanja slovanska inteligenca smisla za bodočnost Slovanov.
S tem ni rečeno, da naj bi Čehi, Poljaki, Srbo-Hrvati, Bolgari, Slovenci in Slovaki – izginili! Ne! Ti odlomki Slovanstva bodo živeli še nadalje, kakor žive, recimo v Italiji, še danes vsa narečja, v katerih se tu in tam tudi še sedaj tiskajo listi in knjige, a jezik, ki ga govore vsi italijanski narodiči, je italijanski. (…)
Edinost, 1. maja 1908
Tudi cirilica mnoge zastraši.
Prejeli smo: V II. članku, ki ga je spisal gosp. dr. I. Š., sem naletel (med drugim) na stavek, ki je postavljen med oklepaje in je sličen naslovu moje notice. Kar trdi dr., so trdili pred njim že drugi slovenski učenjaki, katerim pa jaz kakor preprosti človek ne morem verjeti.
Cirilica ni za Slovane nikako strašilo, kar hočem dokazati v teh vrsticah.
Res je, da ima ruski jezik nekoliko več črk, nego jih ima srbska cirilica, toda, kdor se je naučil poslednje, se ne bo strašil te malenkosti. Jaz sem pred mnogo leti nakupil raznim našim delavcem »Srpski bukvar«, v katerem je zraven cirilice tudi latinska abeceda. Vsi ti delavci so se tekom 14 dni naučili toliko cirilice, da so mi pisali dopisnice s cirilskimi črkami! Ako si je preprosti delavec priučil cirilico v 14 dneh, bi smeli od inteligentnih ljudi pričakovati, da si jo osvoje vsaj v (recimo) osmih dneh. Tudi v pisavi ni cirilica tako strašna, kakor bi kdo mislil. Tu treba samo vaje in pa dobre slovanske volje. Tudi ni rečeno, da ne bi Rusi s časoma izpustili nekatere, manje potrebne črke in pa nepotrebne tujke!
Po nadomeščenju tujk z domačimi, slovanskimi označenji, vzetimi v prvi vrsti iz srbo-hrvatskega jezika, bi bil napravljen velik korak na potu zbližanja.
Jaz, kakor sin slovanskega naroda in branitelj združenja Slovanov, vstrajam na stališču, ki sem je zavzemal vselej, da bodoči občeslovanski jezik bodi le ruski, katerega treba, kakor rečeno, očistiti tujih besed in spopolniti s slovanskimi.
Cirilico, ki jo rabi danes do 120 milijonov Slovanov, si je zelo lahko priučiti in se z malo vežbe lepo in hitro piše. Umeje se, da je treba tudi cirilico gojiti in ne puščati jo v nemar, ko smo si jo enkrat priučili. Ako se ne vežbamo vstrajno v kaki stvari, jo gotovo pozabimo in nam postane okorna. (…)
Edinost, 4. maja 1908
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
