Da, imate prav: mislim na vse udeležence petkovih protestov. Ljudi, ki so zaznali nepravilnosti, krivice v družbi in nanje opozarjali. Ljudi, zbrane z vseh vetrov, vseh poklicev in starosti – celo 94-letna ženska je dvignila roko s stisnjeno pestjo v znamenje protesta. Ljudje so se vozili od vsepovsod v Ljubljano, številni, ki so jim znanje, odločnost ter vztrajnost in predvsem pogum tiste lastnosti, za katere bi si marsikdo na oblasti polizal prste od veselja. Pa si rajši poližejo prste od njihovega namakanja v marmelado oblastne moči. Škoda! Imeli so priložnost in so jo izgubili. Hkrati pa upam, da znanim ljudem z vsemi imeni in priimki nikoli več ne bo ponujena priložnost odločati o nas, našem življenju, našem delu in sploh čemer koli.
Pa naj se vrnem k ljudem, s katerimi sem preživel petkove proteste. Kljub temu da bi človek veliko rajši vzel v roke kakšno knjigo ali pa delal kaj drugega, je vendar treba reči, da so bili petkovi protesti iskra, ki je neprestano tlela in bolj kot kdor koli drug izražala stališča ljudi, ki so bili ne samo zadnji dve leti, temveč vseh 30 let preslišani, ogoljufani, zmanipulirani ali pa nevidno prezrti. Ignoranca vseh dosedanjih političnih obrazov seveda ni slučajna in ne brez lastnih koristi. Tako finančnih kot oblastnih. Država in družba potrebujeta nove rešitve, spremembe dosedanjih ravnanj, odhod znanih in pokvarjenih ter nesposobnih obrazov na smetišče zgodovine. Pa čeprav s podeljenimi medaljami zaslug za osamosvojitev ob njeni obletnici. Pravzaprav je veliko starejših prijateljev, ki smo se srečevali, istega mnenja in lahko samo potrdijo, da se za takšno skorumpirano državo, kot jo imamo danes, nismo nikoli zavzemali.
In vendar so mladi tisti, ki dokazujejo, da je prihodnost njihova. Da mora biti njihova. Pa ne mislim mlade, ki nabildani in s kljukastimi križi ter rumenimi jopiči paradirajo med ljudmi. Prav tako ne mislim na mlade in nadobudne politike tipa Matej Tonin in Žan Mahnič, razne koprive ter podobne, ki delajo eksperimente na vsej družbi in se ob pomoči svojega idola učijo oblastnih veščin na živih – no, pa tudi pokojnih – sodržavljanih.
Mislim na mlade, ki sem jih srečal po vsej Sloveniji. Mladi, ki jim je odvzeta pravica do življenja, do prihodnosti, do miru in do narave. In ti mladi so in bodo imeli pomoč in podporo vseh nas, ki se zavedamo, kam lahko pripeljejo avtokracija, samovolja in pokvarjenost pa še kaj.
Pravzaprav ta trenutek, ko to pišem, še ne vem, kakšen bo končni rezultat volje državljanov na volitvah. A naj bo kakršen koli, že zdaj je jasno, da je sicer s strani večvrednih in večnih oblastnikov zasejano seme zla propadlo, seme sprememb pa je vzklilo in bo rodilo nekaj boljšega ter veliko boljšega za vse tiste, ki smo bili prevarani. Morda se zdi izbira med številnimi ljudmi, programi in strankami težka, a vendar ni tako. Vrednote, ki jih imamo kot posamezniki in kot družba, so vodilo odločitve vsakogar od nas. Ni večji patriot tisti, ki ima večjo zastavo obešeno na hiši, temveč tisti, ki gre na volitve in pošteno ter trezno izbere svojega predstavnika. Pa naj le bo to tisti, ki mu zaupamo. Iskra upora Glasu ljudstva pa naj le traja. Ta iskra je že prišla v slovensko zgodovino in naj se pomni. Nič ne škodi.
Miloš Šonc, Grosuplje
