Iz skladb je vedno vrelo neskaljeno veselje do življenja

Slovenska glasbena zgodovina je z akademikom Janezom Matičičem, Prešernovim nagrajencem, gotovo izgubila enega izmed svojih najbolj profiliranih, celo nenavadnih ustvarjalcev, ki je venomer raztegoval trak nepričakovanih dvojnosti. Velik čas svojega življenja je preživel v svetovljanskem Parizu, pa se vendarle ves čas vračal domov v Ljubljano, privlačili so ga najelementarnejši zvoki, ki jih je spoznal v Parizu v »laboratoriju« očeta konkretne glasbe Pierra Schaefferja, a hkrati ostajal zvest tudi najtršemu tradicionalizmu, kakršnega na primer pooseblja Johannes Brahms, veliko je govoril o svoji mladostni omamljajoči zaljubljenosti v učiteljico klavirja, a iz kasnejšega osebnega življenja izdal bore malo. Tako se nam izrisuje slika meščansko urejenega prevratnika ali po drugi strani revolucionarja, ki je verjel v tradicionalne vrednote. V tem pogledu je bil Matičič povsem poseben.