»Na ulici je zelo veliko odvisno od pristopa in pogosto se sprašujemo, ali moramo biti v javnem prostoru res vedno samo zabavni in plehki, da bi ljudi animirali. Ne. Ni treba. Da bi pritegnili ljudi, lahko naredimo marsikaj, seveda pa moramo to narediti na pravi način. Ker na ulici smo v zelo demokratičnem svetu. Ljudje se vedno lahko poberejo. Če jim predstava ni všeč, bodo šli. Iz gledališke dvorane ti bodo gledalci redko pobegnili, sploh pa ne množično. V javnem prostoru pa ti lahko zbriše ogromna količina ljudi - kar naenkrat,« pripoveduje Goro Osojnik.
»Če že govoriva o demokraciji: javni prostor je namenjen vsem. Ne samo tistim, ki mislijo in delujejo isto kot ti. Po drugi strani pa smo ljudje v marsičem isti, ne glede na prepričanja. Če smo zoprni, ni ravno pomembno, ali smo komunisti ali ultra desničarji. Ljudomrzneže imamo na vseh koncih in krajih. V uličnem gledališču skušamo nagovarjati vse, ki pridejo mimo, in jasno je, da mimo pridejo ljudje vseh sort. Vedno se je izkazalo, da je veliko bolje postavljati vprašanja in se postavljati v različne situacije, kot pa ponujati prave odgovore. Ravno to dela javni prostor tako privlačen za ustvarjalnost.«
Pa nariši zmajčka
Za tem, da so se angažirali v akciji Gremo volit!, ni nobene visoke teorije. »Ne želimo in ne moremo se identificirati s stvarmi, ki so v glavnem proti nečemu. Radi se zavzemamo za stvari, ne proti. In zato smo se zavzeli: za volitve. Gremo na volitve. To se nam zdi v redu,« pravi Goro Osojnik.
»V življenju sem velikokrat doživel trenutek spoznanja, da imam okoli sebe kupe ljudi, ki so kakor da napredni, ko pa je treba narediti tistih šest korakov in oddati glas, za karkoli pač že, pa ne. Pa si mislim: saj se ni treba angažirati, a naredi vsaj ta minimum. V končni fazi: če ne veš, kaj bi volil, pač oddaj neveljavni glas. To pa res ni problem, da narišeš gor kakšnega zmajčka. Še vedno je oddani neveljavni glas vreden več kot to, da se sploh nikjer ne prikažeš.«
Ustvarjalnost je pač vedno najboljša izbira. Gradi skupnost, tudi ko je težko. Recimo v epidemiji.
»Ko nas je štrafala korona, smo ždeli vsak v svojem štibelcu, se gledali čez zoome in bilo nam je grozno. Kje je naša publika? Doma, seveda. Kje pa naj bo, saj je prepovedano iti ven. Pa smo si pogledali veljavni epidemiološki odlok in razvili igro, ki je upoštevala vsa pravila,« pripoveduje Goro Osojnik.
Nastal je projekt Ana pod oknom s častnim pokroviteljstvom predsednika republike. Od 16. aprila do 1. julija 2020 so izvedli 24 umetniških intervencij v stanovanjskih naseljih ljudi, ki niso smeli na ulice. »Bilo je res uau. Enkrat smo nastopali tudi za osebje infekcijske klinike – tisto pa je bilo sploh noro. Tam imajo neke balkone in ganke in so potem sestre in zdravniki gledali … Bilo je blazno čustveno za vse.«
Sosedsko gledališče
Goro Osojnik pravi, da so se na takšen tip gledališča kar malo navlekli. »Med epidemijo smo ugotovili, da lokalnim skupnostim lahko pomagamo, posebej v novih soseskah, da se ljudje začnejo med seboj spoznavati. Da dobijo zavest, da tam niso sami. Temu danes pravimo sosedsko gledališče, ki ga razvijamo v projektu Art Yard.«
Obenem so novi časi prinesli zavest, da je tudi digitalni svet neke vrste javni prostor. »Konec marca smo začeli pripravljati spletno razvedrilno informativno oddajo STUDIO GAM, ki jo predvajamo na digitalni platformi Sims. 10-minutna oddaja vsak torek zjutraj. Malo informacij, malo zafrkancije, precej gledališča,« pojasnjuje Goro Osojnik.
Na krilih družbeno odgovorne ustvarjalnosti so zasnovali tudi projekt Dajmo otrokom gledališče, s katerim se bodo odpravili v kraje, ki so zapostavljeni v smislu kulturne ponudbe. »Povezujemo se s podružničnimi šolami, ki jih je v Sloveniji res veliko. V petek dopoldne nastopimo za šolo, v petek zvečer pa za kraj. Začnemo v Breginju, 6. junija. Jasno je, da oni tega ne morejo financirati, mi pa tudi ne, tako da zdaj pozivamo pokrovitelje in sponzorje ter iščemo ambasadorje tega projekta …«
»Dogajajo se zelo lepe, nepričakovane stvari. Ko smo klicali v šolo v Breginj, je ena učiteljica rekla nekako takole: 'Mi moramo naše šolarje na dogodke vedno peljati kam drugam, zdaj pa imamo priložnost, da drugim rečemo, naj pridejo k nam.' In tako bomo v Breginju namesto za 19 otrok, kolikor jih je tam na šoli, nastopali za približno 130 šolarjev od povsod,« se veseli Goro Osojnik.
Ki je z mislimi tudi že pri Ani Desetnici, vseslovenskem festivalu uličnega gledališča, ki se – letos že petindvajsetič - pričenja konec junija. »Po dolgih letih bomo imeli tudi en spektakel, predstavo Quadro italijanske skupine Eventi Verticali. Pa eno premično predstavo, ki ji gledalci sledijo na kolesih. Majčken poklon trenutnemu razcvetu slovenskega kolesarstva na mednarodni ravni,« pravi Goro Osojnik.
Ki si želi, da bi volitve prinesle tudi spoznanje, da politične in človeške razprtije, ki dajejo vtis, da so pretežni del našega življenja, v resnici predstavljajo le majhno pikico. »Veliko stvari imamo ves čas skupnih, ne glede na naša prepričanja: vozimo se po istih cestah, otroke peljemo v isti vrtec … Mogoče bi bil čas, da pač nehamo s tem jajčkanjem. Res. Zakaj pa ne bi mogli sprejeti malce drugačnosti in se imeti fino?«
