V Kragujevcu, kjer je bil nekoč največji kompleks avtomobilske in vojaške industrije na Balkanu (Zavodi Crvena Zastava), tovarna avtomobilov (z legendarnima stoenko in yugom) in tovarna orožja, so Srbi v slogu velikonočnih praznikov (pre)križali Slovence v boju za vozovnico za SP, ki jim po porazu v Zlatorogu ni uspelo vstati od mrtvih v Šumadiji. Selektor Uroš Zorman je za obračun v četrtem največjem srbskem mestu doma pustil Tadeja Kljuna, Miha Kavčiča, Miljana Vujovića in poškodovanega Staša Skubeta (kvartet je bil že v Celju le med gledalci), spet je moral na tribuno tudi vratar Urh Kastelic, med šestnajsterico je Tilna Kodrina zamenjal Domen Makuc, Srbija pa je igrala v isti zasedbi kot v mestu ob Savinji.
»Svojim fantom nimam česa očitati. Na igrišču so pustili zadnje atome moči, v obrambi so se borili kot levi, v napadu pa so spet zapravili nekaj stoodstotnih priložnosti in naredili preveč tehničnih napak. Imeli smo možnost za napredovanje, lahko bi matirali Srbe, na koncu pa je presodila ena sodniška odločitev v našo škodo,« se je selektor Uroš Zorman obregnil ob sicer kar nekaj čudnih sodniških odločitev para iz Severne Makedonije v končnici dvoboja. Slovenci so v šestdesetih minutah štirikrat vodili z dvema goloma prednosti (na začetku z 2:0 in 3:1 ter v končnici z 19:17 in 20:18), a po zadnji takšni prednosti v 56. minuti, ko je le malce zadišalo po SP 2023, so gostitelji v treh minutah naredili delni izid 5:0 in slavje v polni dvorani športnega centra Mladost Jezero se je začelo.
Dolenec: Najbolj sem zatajil jaz
Slovenski rokometaši, ki so v Celju že v prvem polčasu dobili kar 20 golov, so jih v Kragujevcu prejeli polovico manj, a ta podatek ima po drugi strani manjšo »lepotno napako«, kajti v tem delu so jih tudi dosegli polovico manj – v Zlatorogu 16, v Srbiji le osem ob samo 36-odstotni uspešnosti pri strelih na gol. Ob polčasu so imeli v skupnem seštevku že pet golov zaostanka, po izenačenju na 17:17 v 50. minuti pa se je Zorman odločil za tvegano potezo, ki se je izkazala za (vsaj začasno) uspešno. V napadu je vratarja zamenjal s sedmim igralcem v polju, blestel je Dean Bombač, prvi strelec Slovenije s šestimi goli iz sedmih poskusov (tudi v Celju je bil najučinkovitejši z osmimi), a je fantastični vratar Dejan Milosavljev v zadnjem delu preprečil popoln preobrat in Srbiji prinesel sicer šele tretjo zmago na deseti medsebojni tekmi v zgodovini samostojnih držav.
Kapetan Jure Dolenec je v Celju dosegel le gol in zapravil dve sedemmetrovki, v Kragujevcu je njegova strelska statistika ostala prazna (strel 2-0). »Pokazali smo boljših šestdeset minut kot v Celju, a žal je bilo tudi to premalo za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Igrali smo odlično v obrambi, vratar Klemen Ferlin je bil prav tako odličen, smo pa imeli veliko težav v napadu. Imeli smo svoje priložnosti, ampak tudi če bi jih ujeli, bi šlo vse skupaj zelo na tesno,« je ocenil Jure Dolenec, ki se že nekaj mesecev ubada s poškodbo kolena, zaradi katere tudi malo trenira. »Sem dovolj samokritičen in vem, da sta bili tekmi proti Srbiji moji najslabši v reprezentančnem dresu. Nekaj igralcev je močno zatajilo, najbolj od vseh prav jaz,« je priznal levoroki Škofjeločan, član francoskega Limogesa, ki je posredno odgovoril tudi na vprašanje, ali se še naprej vidi v reprezentanci: »Po razočaranju in igri, ki sem jo prikazal, mi po glavi hodijo različne misli. Nekoč sem si obljubil, da bom v času svoje igralske kariere vedno na voljo reprezentanci, če me bo selektor seveda poklical vanjo. Takega mnenja bom tudi po tem, ko bom celotno zadevo prespal.«
Gaber: Počutim se grozno
Razočaran je bil tudi njegov škofjeloški rojak in orjak Matej Gaber, ki je iz šestih poskusov le enkrat premagal Milosavljeva: »Počutim se grozno. Dali smo vse od sebe, se borili kot levi, na koncu smo spet ostali praznih rok. Zapravili smo preveč čistih strelov, Milosavljev pa nas je s svojimi obrambami spravljal v obup. Če bi zadeli vsaj 30 odstotkov čistih strelov, bi verjetno zmagali.« Levoroki Blaž Janc je bil v Celju gonilna sila Slovenije v drugem polčasu, tokrat je bil s štirimi goli drugi strelec reprezentance za Bombačem: »Če bom začel naštevati izgovore, potem me bo več kot polovica ljudi narobe razumela. Z le tremi opravljenimi treningi v popolni zasedbi za tekmi s Srbijo ne moreš veliko spremeniti. V teh težkih časih moramo ostati skupaj. Najboljši se poberejo, verjamem, da se bomo tudi mi. Vedno je težko ob takšnih porazih, a lahko z vztrajnim delom in s pozitivnimi mislimi znova začnemo pot proti vrhu.«
Od slovenskega rokometnega čudeža v Kragujevcu torej ni bilo nič, morebiti pa se bo zgodil v Baslu v Švici, kjer je sedež mednarodne rokometne zveze IHF. Ta bo za SP 2023 dvema reprezentancama podelila posebno povabilo (wild card), a to, da bi ga dobila tudi Slovenija, bolj ali manj spada na področje znanstvene fantastike. Slovence nove preizkušnje čakajo jeseni, ko se bodo začele kvalifikacije za EP 2024 v Nemčiji, v katerih bodo igrali v »balkanski« skupini s Črno goro, Bosno in Hercegovino ter Kosovom.