Misli o Veliki noči.
Danes slavi krščanstvo vesoljnega sveta najlepši praznik svoj: praznik, ki spominja človeštvo na veliko tragedijo, odigravšo se pred devetnajstimi stoletji, na veliki dogodek, ki je mišljenju, čutstvovanju, stremljenju človeštva podelil nove smeri in nove podlage. Ti prazniki nas spominjajo na dogodek, ki je pomenjal odrešitev iz duševnih spon, povzdigo iz tmine, vstajenje k novemu življenju ne le verskemu, ampak tudi kulturnemu. Luč krščanske civilizacije je zasvetila človeštvu – to je bil dogodek, iz katerega je prišlo vse, kar se je do danes ustvarilo lepega, velikega, vzvišenega od tedaj pa do danes.
Z zmago ideje krščanstva je bil postavljen nov temelj življenju in delovanju ljudstev, narodov, držav; postavljen je bil veliki princip, po katerem naj bi bilo urejeno razmerje človeku do človeka, razmerje med narodom in narodom, države nasproti državi, na tem principu naj bi bilo pa urejeno tudi vedenje velikih na proti malim, močnih nasproti šibkim, vladajočih nasproti vladanim, držav nasproti državljanom, njih, ki predstavljajo avtoriteto, nasproti njim, ki od te avtoritete pričakujejo varstva svojih interesov, etičnih in materijalnih in ki ne zahtevajo druzega, nego dobrohotnosti, ljubezni, pravičnosti!
Prazniki, s katerimi slavimo spomin na vstajenje krščanske ideje, so simbol ljubavi, apoteoza velikega principa, odrešilne ideje: principa in ideje – jednakosti in jednake pravice med človekom in med narodom in narodom!
Tako – naj bi bilo! Ali na te blažilne in tolažilne spomine na veliki dogodek pada grenki pelin misli na sedanjo žalostno, kruto realnost. Kako bi se duša človeška ob teh praznikih topila v blaženstvu in bi se nahajala v spominu na odrešenje, ako bi bil oni velik princip pravice in ljubezni praktično izveden vsepovsodi in do zadnjih konsekvenc! Ali – ni! Notri v veliko simfonijo proslave praznika miru, ljubezni in pravice, v to harmonijo duhov, ki jo simbolizuje Velikanoč – padajo hreščeči glasovi boja, sovražtva, krivice. Človeštvo slavi ta praznik, kakor je to običajno že devetnajst stoletij od roda do roda; slavi ga v božjih hramih in na svojih domovih, ali v istem hipu se zagreša proti velikemu nauku, donešenem po dogodku, katerega spomin slavi to človeštvo! Človeštvo slavi spomin na zmago krščanske civilizacije, v resnici pa je še dandanes prav nekrščanski človek proti človeku, narod proti narodu in mogotci so še danes se svojim postopanjem daleč od izvajanja velikega principa – pravice in ljubezni.
To ogreneva v človeku čutstva, ker vidi tako protislovje med proslavljanjem spomina na veliki dogodek in med vsakdanjem življenjem in delovanjem: med proslavo velikega nauka in vedenjem nasproti temu nauku! To je hreščeča disonanca, v veličastveni simfoniji, disonanca, ki priča o veliki neiskrenosti duše človeške. Proslava je to le v vnanjih formah; ne vidimo pa proslave z dejanji!
Saj ne treba, da bi se ozirali daleč po širnem svetu: v naši ožji domovini, v naši monarhiji avstro-ogrski vidimo dovolj izgledov take neiskrenosti, take neskladnosti v mišljenju, čustvovanju in delovanju. Dogodki iz najnovejih časov nas potezajo iz jasnih višin velikih spominov in nas tlačijo neusmiljeno na trda tla vsakdanjosti. (…)
V Galiciji biva in gospoduje narod, ki je na glasu kakor katoliški par excellence. Poleg njega pa biva v deželi še drug narod, ki je celo močneji po številu in ki je tudi katoliški in krščanski. A kakovo je razmerje med njima? To razmerje je zadobilo grozno, pretresujočo ilustracijo v krvi, ki je te dni pordečila tla namestništvene palače v Lvovu. (…)
Še bolje kričeči so dogodki na Hrvatskem. Ni mesta tu, da bi konkretno navajali dogodke in jih analizirali. Pa saj se bavimo žnjimi dan na dan. Konstatujemo samo, da je prišlo do najhujega oskrunjenja simbola teh praznikov: miru in pravice. V krščanski državi pozivlja človek, ki ima biti po svojem visokem položaju prvi zaščitnik pravice in zakona, poživlja ta človek tik pred prazniki na čin, ki ga zakon označa kakor zločin, pozivlja na dvoboj, na prelivanje krvi. (…)
A v nas Slovencih? Žalostna slika. Pobožen je ta naš narod, veren, pohleven, pripravljen za vsako žrtev za nauke vere njegove, ki je vera ljubezni, miru, odpuščenja. Ali vzlic vsemu temu se v narodu razpravlja sovraštvo; vihrajo boji, ki naj mučijo – brata! Slovensko javno življenje ne pozna usmiljenja, človekoljublja, odpuščanja. Ubijalni kol pada po vsakomur, ki morda v čem drugače misli. A to vse, ta profamacija krščanskih principov, se godi ob dejstvu, da vodijo usodo naroda ljudje, ki imajo svojo visoko pozicijo v narodu zahvaliti ravno povdarjanju, da so oni čuvarji verskega čuta naroda, da hočejo v vsem življenju naroda uveljaviti Kristusove nauke.
Tudi širom slovenske domovine bo hitel danes narod v božje hrame, da proslavi praznik pravice, ljubezni, miru.
Zunaj božjih hramov pa bodo besede in peresa dalje oznanjevale – boj. (…)
Edinost, 19. aprila 1908
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib