Najdišča po Evropi kažejo, da je rjavi medved tu živel že pred več kot 200.000 leti. Medved je očitno uspešno preživel menjave klimatskih razmer iz pleistocena (obdobje ponavljajočih se poledenitev) v halocen, to je toplo obdobje, začetek katerega sega približno 11.500 let nazaj in traja še danes. Da je bil zastopan v času, ko se je uveljavljala današnja podoba, dokazujejo najdbe kosti rjavega medveda med izkopaninami kolišč na Ljubljanskem barju, našli so jih tudi v poznoneolitskih in eneolitskih plasteh, ki obsegajo tudi starejšo in mlajšo bronasto dobo. Iz rimskega obdobja o medvedu v naših krajih obstajajo že prva pisna poročila.
S poseljevanjem naših krajev, ob obsežnih krčitvah gozdov, se je morala divjad in tudi medved umakniti s poseljenih in kultiviranih površin. Takrat je prišlo do hudega nasprotja med človekom in medvedom, ki si je vse pogosteje potešil lakoto s kulturnimi rastlinami s polj, živino iz čred in medom iz čebelnjakov. Poleg podložnikov je medveda, ker so mu pripisovali pokončevanje parkljaste divjadi, imelo za škodljivega tudi plemstvo. Medveda so zaradi privlačnosti lova in poguma, ki je bil tisti čas za pokončanje medveda potreben, sicer šteli k divjadi visokega lova, a tudi med škodljive zveri. Tako je plemstvo lov na medveda, kot tudi na volka in risa, podložnikom ne samo dopuščalo, ampak kot tlačansko obveznost celo nalagalo. Zanimiv je zapis v urbarju gospostva Mozirje iz leta 1524, ki podložnikom nalaga rediti močne pse za lov na medveda.
Večino obdobja je bil medved obravnavan kot škodljiva vrsta
Tako so se vrstili bolj ali manj neugodni časi za rjavega medveda, zato se njegovo število ni moglo prav posebno okrepiti. Kjerkoli je medved povzročil kmetom škodo (na živalih, polju) ali pa se samo pojavil, so se zbrali kmetje in lovci in se podali na lov na medveda. Čeprav ni bil številčen, je bil medved prisoten na znatnem delu današnjega ozemlja Slovenije.
V letih med 1851 in 1860 so bili medvedje odstreljeni v okolici Trsta, na posestvu kneza Auersperga na Kočevskem in v kamniških planinah, sledili pa so mu na Jelovici, v okolici Idrije ter v snežniških in javorniških gozdovih. Med letoma 1861 in 1870 so bili medvedi prav tako odstreljeni v okolici Borovnice, v okolici Črnomlja, Loškem Potoku, Kostelu, Ratečah na Gorenjskem. Na veleposestvu kneza Windischgrätza so leta 1864 sledili številnim medvedom, tako da je novembra 1864 prišel na lov na medveda v Javornike cesar Franc Jožef, vendar je bil lov zaradi zelo slabega, deževnega vremena neuspešen. Med letoma 1871 in 1880 pade eden zadnjih medvedov v Trenti, medveda na posestvu Haasberg odstreli knez Windischgrätz, povprečno en medved na leto je odstreljen na posestvu kneza Auersperga na Kočevskem, medvedje se pojavijo v zimi 1874/1875 v okolici Ljubljane. Po letu 1872 sicer na Gorenjskem ni več stalnih medvedov, se pa še vedno pojavljajo prišleki z Notranjskega in Kočevskega. Podatki o izplačanih nagradah na Kranjskem kažejo, da so bili v lovni dobi 1884/1885 odstreljeni trije medvedi (dva odrasla in mladič), leta 1892 štirje medvedi in leta 1893 en medved.
Na veleposestvih Kočevskega in Notranjskega zavarujejo medveda
V času, ko so povsod medveda nezadržno preganjali, so se na veleposestvih Auersperga na Kočevskem, Schönburga-Waldenburga na Snežniku in Windischgrätza v Planini odločili, da bodo omejili odstrel medvedov – do odstrela so bili upravičeni le lastniki veleposestev in njihovi gostje. Po ocenah je bilo na prehodu iz 19. v 20. stoletje na teritoriju današnje Slovenije med 30 in 40 medvedov.
Po koncu prve svetovne vojne in nastanku Jugoslavije je znaten del medvedje populacije prešel pod Italijo, vendar to na medveda ni vplivalo negativno, saj so ga varovali sami lastniki. Z agrarno reformo pa se je obseg varovanega območja v Jugoslaviji zmanjšal, saj je bilo Auerspergovemu veleposestvu odvzeto skoraj 15.000 hektarjev gozdne površine. Zakupniki lovišč so neusmiljeno udarili po medvedih, ki so prihajali z varovanih območij, poleg legalnega je cvetel tudi ilegalni lov, medved je tudi na Notranjskem in Kočevskem postal redka divjad. Tedaj so nastopili za varstvo narave najbolj vneti lovci in končno leta 1935 izposlovali odlok, ki je medveda uvrstil med redke vrste ter ga zavaroval s celoletno prepovedjo lova v srezih Kočevje, Črnomelj, Novo mesto, Logatec in Ljubljana. Ob celoletni zaščiti si je medved lepo opomogel in pred drugo svetovno vojno je živelo na sedanjem slovenskem ozemlju od 60 do 80 medvedov. Kljub omejenemu odstrelu po drugi svetovni vojni ni bilo opaziti večanja njegove populacije. Očitno je v tem času precej medvedov poginilo zaradi strupa – ampul cianovodika (ciankalija), ki so jih vsa leta po vojni nastavljali za pokončevanje lisic in volkov. Šele ko je zaradi cianovodikovih ampul umrlo nekaj otrok, so leta 1962 prepovedali njihovo uporabo. Populacija medveda si je opomogla, kljub nenaklonjenosti lovcev, prepričanih, da dela medved veliko škodo pri parkljasti divjadi. Medved je iz lovne divjadi prešel v zavarovano vrsto, usmerjanje medvedje populacije je prešlo na ministrstvo za okolje in prostor.
Kje so meje večanja populacije rjavega medveda v Sloveniji
Hvalevreden poseg pa se vse bolj izrojeva. Od 60 do 80 medvedov leta 1941 je številčnost medvedov v Sloveniji leta 2008 dosegla že 434 (394–475), leta 2015 že 711 (657–767) in se leta 2020 približala številki 1000 (990 oziroma 860–1120) medvedov. Pa s to številčnostjo, ki presega vse meje v slovenski kulturni krajini, nekateri kar niso zadovoljni. Želijo še več in več. Možni sta dve poti. Prva je zmanjšati obstoječo medvedjo populacijo. Druga pa je nadaljevanje rasti medvedje populacije. Najbolje, da na dveh tretjinah Slovenije, kjer se medved redno pojavlja in kjer je gozdnatost že 65-odstotna, prepustimo gozdu nadaljnje širjenje tako, da bo gozdnatost dosegla 80 odstotkov, ljudi pa izselimo iz odmaknjenih vasi in zaselkov. Za kratek čas bo mogoče delovalo, medvedov bo vse več in več, vse več prostora jim bo treba prepustiti. Končno lahko pridemo do tega, da bo večina prebivalcev Slovenije živela v mestih, trgih in večjih vaseh, obdanih z žico, kot so delali okupatorji med drugo svetovno vojno. Tisti, ki nas in vas pri tem bodrijo, trepljajo po rami in hvalijo, doma ravnajo drugače, bolj modro. Mi pa bomo šli na pot proti stanju, kakršno je bilo v času neolitika. Slovenija bo (je) nekakšen laboratorij »dobrih praks«, prihajali bodo znanstveniki in proučevali ter spremljali naše norosti. Mogoče pa takrat zmanjka hrane v supermarketih? Mogoče pa nas sreča pamet!
FRANC PERKO je nekdanji strokovni sodelavec Inštituta za gozdarstvo in nekdanji dolgoletni urednik Gozdarskega vestnika.
