Le še dobrega pol leta je ostalo do enega največjih športnih dogodkov na svetu, svetovnega prvenstva (SP) v nogometu. Nemara bi lahko zapisali celo največjega, saj je vedno več merljivih kriterijev, od gledanosti do finančnih prihodkov, po katerih je nogometni mundial večji celo od poletnih olimpijskih iger. A naj bo tako ali drugače, doslej je znanih tudi že 29 od 32 držav udeleženk. Če bi govorili o največjih presenečenjih, je to v prvi vrsti zagotovo, da na njem ne bo štirikratnih svetovnih prvakov Italijanov, takoj za tem pa bi mednje marsikdo uvrstil uvrstitev reprezentance Kanade na SP. Ki pa to, če se v vse skupaj le malce poglobimo, v resnici ni.
Od 122. do 32. mesta
Kanada se je na SP uvrstila kot prvouvrščena reprezentanca sklepnega dela kvalifikacij Nogometne konfederacije Severne in Srednje Amerike ter Karibov (CONCACAF), uvrstitev na zaključni turnir pa ji je uspela šele drugič v zgodovini in prvič po letu 1986. S tem je, če seveda ne upoštevamo gostitelja Katarja, ki bo na svetovnih prvenstvih debitiral, med za zdaj uvrščenimi 29 reprezentancami tista z najmanj nastopi, po njeni poti pa lahko gredo v dodatnih junijskih kvalifikacijah še Wales (nastopil je le leta 1958), Združeni arabski emirati (1990) in Ukrajina (2006). Še manj bi bilo ob Kanadi kandidatov, če bi te iskali med reprezentancami, v državah katerih nogomet ni absolutni šport številka 1. Čeprav hokeja na ledu tam morda nikdar ne bo ujel, so ravno uspehi reprezentance poskrbeli, da je tudi v tej po površini drugi največji državi na svetu nogomet vse bolj priljubljen.
Najlažje bi bilo reči, da se je vse skupaj začelo leta 2018, ko je vodenje reprezentance prevzel dotlej malo znani angleški trener John Herdman, ki je imel pred tem izkušnje le z ženskim nogometom – med letoma 2006 in 2011 je bil selektor ženske novozelandske reprezentance, med letoma 2011 in 2018 pa ženske kanadske. Z njo je osvojil dve bronasti olimpijski kolajni, medtem ko so kanadski nogometaši sočasno nizali slabe rezultate in zgodovinsko nizke uvrstitve na lestvici Fife. Najnižje so bili leta 2014 (na 122. mestu), nekaj mesecev, preden jih je prevzel Herdman, pa so bili 120. Pet let pozneje, februarja, so bili na nikdar višjem 33. mestu, a da bi prišli do izvora uspehov, je treba po časovni črti nazaj še vsaj nekaj let, preden je Herdman prevzel reprezentanco.
Davies kot zgled
Strokovnjaki so si edini, da se je vzpon začel s sprejetjem klubov v severnoameriško poklicno ligo MLS – najprej Toronta leta 2007, nato Vancouvra leta 2011 in Montreala leta 2012. Domala sočasno so se začela večja vlaganja bogatih lastnikov, odpirati so se začele številne nogometne šole, vse skupaj pa je za seboj potegnilo tudi večje zanimanje gledalcev. Klubi so ob tem, pametno, ponudili priložnost številnim mladim domačim igralcem, vse skupaj pa je na tekme privabilo številne oglednike iz Evrope, zaradi česar MLS ni več le liga, v katero pridejo odsluženi zvezdniki pobrat denar, temveč je postala tudi valilnica talentov, saj se iz nje na staro celino podajo mnogi nadarjeni igralci. »MLS je imel gromozanski vpliv na razvoj kanadskega nogometa, ki je dobil dodaten zagon z ustanovitvijo kanadske premier lige leta 2019, v kateri je določeno minimalno število kanadskih igralcev v posameznem klubu, ki ob tem vsako leto na naboru izbere nogometaše s kanadskih univerz. Uspeh reprezentance je le logična posledica vsega skupaj, kot vselej pa so seveda tudi v tem primeru svoje odigrali zvezdniki, kot je Alphonso Davies. Kaj je bolj privlačno kot zgodba nogometaša, ki je iz Vancouvra prestopil v Bayern in osvojil ligo prvakov?« je povedal Dennis Marciniak, novinar in fotograf iz Toronta, ki že vrsto let spremlja kanadsko reprezentanco.
Ni pa seveda Alphonso Davies edini, ki se je podal v Evropo in mu je uspelo. Na stari celini namreč igra večina trenutnih članov reprezentance, nekatere, kot je Jonathan David, napadalec francoskega Lilla, čigar vrednost Transfermarkt trenutno ocenjuje na kar 50 milijonov evrov, pa so skavti uspešno rekrutirali, še preden so v Kanadi začeli igrati resen nogomet. Je pa jasno – naj bo talenta še tako veliko, če vsega skupaj tisti, ki ga vodi, ne zna zložiti, ne bo ničesar. »Ko sem prevzel to ekipo in rekel, da se bomo uvrstili na svetovno prvenstvo, ni nihče verjel v nas. Ker jim dotlej tudi nismo dali ničesar, v kar bi lahko verjeli. Zdaj vsi verjamejo, da smo dobra reprezentanca,« je po uvrstitvi na SP povedal John Herdman, ki je pametno združil nekatere izkušene in številne mlade igralce v zelo povezano moštvo, ki ga mnogi primerjajo s francosko reprezentanco, ki je na zadnjem SP osvojila naslov. Tako kot v njej je namreč tudi v kanadski reprezentanci večina igralcev, ki so bodisi potomci priseljencev bodisi so rojeni v tujini in bi lahko igrali za številne druge reprezentance. Da bi šla Kanada tako daleč kot Francija, je seveda nemogoče, da pripravi kakšno presenečenje, pa niti zdaleč ne.