V socialni psihologiji je znan primer strokovnjaka iz ZDA, ki naj bi po dolgoletnem proučevanju možganov belcev in temnopoltih našel razlike v njihovi strukturi. Te naj bi dokazovale inferiornost črnske rase. V skladu z znanstveno doktrino je vse vzorce prihranil za nadaljnja proučevanja. Kasnejši raziskovalci teh razlik niso mogli potrditi, njihovega »izumitelja«, sicer poštenega človeka, je to osupnilo, a je naposled tudi sam dojel, da je objektivnost njegove raziskave skazilo dejstvo, da je bil zapriseženi rasist. Videl je tisto, kar je hotel videti. Umaknil se je iz raziskovalne sfere. Podobno je tudi z našimi stereotipi in predsodki do drugih narodov, kultur, ver in svetovnih nazorov.
Mnogo let je tega, kar sem še v času poudarjenega razglašanja bratstva in enotnosti nekdanjih jugoslovanskih narodov (kasneje se je izkazalo, da je politika vedela, zakaj to počne) imel priložnost anketirati odnos skupine srednješolk in srednješolcev neke ljubljanske gimnazije do drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti. Na anketni poli je bil napisan cel kup značajskih lastnosti, med njimi je bilo treba razbrati tri, ki naj bi bile za posamezen narod najznačilnejše. Na posebnem »barometru prepričanja«, ki se je raztezal od nič do stoodstotne prepričanosti, so anketiranci morali označiti, koliko so v svojo trditev prepričani. Tovrstnih socialno-psiholoških raziskav je bilo v svetu mnogo. Tako kot drugod, smo se tudi pri tej anketi najbolje ocenili ocenjevalci. Pri drugih so prevladovale negativne značajske poteze, in to z visoko stopnjo prepričanosti v tak izbor. In kako so to anketiranci argumentirali, s koliko ljudmi, pripadniki teh narodov, so imeli osebne izkušnje, kako so zgradili tak odnos, tako neomajno prepričanje? Zanemarljivo malo na osebnih izkušnjah, bolj po pripovedovanju staršev, sorodnikov, sosedov, prijateljev, po pisanju medijev, knjig, celo Karla Maya, in stripe so omenjali. Seveda pa je bilo najpomembneje, da smo mi boljši od drugih.
Vse kaže, da si ljudje želimo nekakšen red tudi med prepričanji, radi se oklenemo poenostavljenih, črno-belih razlag in do njih včasih zavzemamo tudi zagrizen odnos. Ta prepričanja so za argumente običajno nedostopna. Vsi, ki mislijo drugače, imajo oprane možgane (v politiki, na primer, tudi na petdeset let podlage), pošteni smo samo mi, lažejo in kradejo drugi, za dosego naših resnic smo pripravljeni žrtvovati vse, zlasti, kar je vaše, najceneje je, če je to resnica. Za ta namen se tudi urimo na seminarjih za krepitev samozavesti. Izurimo se, da vas gledamo v oči in vam samozavestno lažemo. Ker cilj posvečuje sredstva, smo po potrebi tudi največje gradbeno podjetje v državi, ker vemo, kaj potrebujete, vam gradimo, verjetno iz sredstev strankarske članarine, kolesarske steze, domove za starostnike, mostove in planinske domove, še ljubljansko železniško postajo. Mi vemo, da imate slab spomin, zato moramo vztrajno opozarjati nase, če ne prek plakatov in naših medijev, ki jih malokdo gleda, bere in posluša, pa prek tega, ki ga imate drugi za javnega. Po potrebi nam verjamejo tudi šolani in pragmatični ljudje. Zlasti taki, ki imajo značaj kot vetrokaz.
Ljudje moji, povsem legitimno in demokratično je, da imamo med sabo tudi fanatike, le pred volitvami jih moramo spregledati, da ne bi slučajno vladali večini, ki se odvračamo od njih.
Josip Meden, Ljubljana
