V nasprotju z množičnimi migracijami leta 2015 se medijski narativi humanitarne intervencije in odzivi javnosti skladajo z usklajenimi patriarhalno-paternalističnimi percepcijami žensk in otrok kot ranljivih in manj nevarnih, zaradi česar si posledično zaslužijo več zaščite in skrbi. Množična empatija ni zgolj posledica tega, da so ukrajinski begunci večinoma svetle polti in praktično Evropejci, pač pa tudi tega, da so begunke večinoma ženske. Še več: begunke so matere. Za preživele žrtve, raziskovalce in humanitarne delavce, ki dobro poznajo in razumejo dolgoročne posledice vojnega spolnega nasilja, mučenja in prisilnih zanositev, ki so se zgodile med vojno v Bosni in Hercegovini v devetdesetih letih, sta zato trenutni ženski obraz ukrajinske vojne in predvsem njena vseprisotnost na globalnih družbenih omrežjih frustrirajoč trenutek spoznanja o nezmožnosti hitre in učinkovite prevencije, intervencije in rehabilitacije žrtev. Vizualna in narativna poročila iz Ukrajine premočno obujajo spomine na ženske, ki so leta 1992 visoko noseče prispele v begunska taborišča na Hrvaškem in prve poročale o posilstvih kot vojni taktiki. Ker moški ne smejo zapustiti države, so družine razbite kakor pred pobojem v Srebrenici leta 1995. Tudi ukrajinske ženske so poslane na »varno«, ne da bi vedele, ali bodo svoje očete, brate, može in moške prijatelje še kdaj videle. Podobno kot v obkoljenem Mariupolju so ženske v obleganem Sarajevu rojevale v mrzlih kleteh ter spolne usluge izmenjevale za najnujnejše, mleko in kurjavo.

Ženske, ki jim uspe zbežati iz neposrednega nasilja vojne, niso nujno varne, ko prispejo v begunsko taborišče ali improvizirana, začasna bivališča. Številne se znajdejo v začaranem krogu izmenjave spolnih uslug za zdravila in hrano, postanejo žrtve trgovine z belim blagom ali jih zlorabijo gostitelji, kot se je nedavno zgodilo 19-letni begunki, ki je pribežala na Poljsko. Spolnost kot taka postane nadležna tudi za tiste, ki zbežijo s svojimi partnerji, še posebej, kadar so na begu dlje časa. Med begunkami je ogromen delež takih v reproduktivni dobi, torej med nekje 15. in 49. letom, dostop do kontracepcijskih sredstev in varnega splava pa je med vojno otežen ali nemogoč. Moja informantka, ukrajinska psihologinja Natalija Nalivaiko, pravi, da številne ženske, ki so zanosile tik pred začetkom invazije, iščejo možnosti splavitve, čeprav v nemogočih higienskih razmerah in brez ustrezne medicinske pomoči. V duhu vojne bede, ubijanja in smrti ženske ne želijo zanositi ali postati matere. Kljub temu mnoge to postanejo in tiste, ki bežijo z dojenčki in otroki, so na begu in v državi priselitve preobremenjene z iskanjem priložnostnega zaslužka, primernega bivališča, vpisovanjem otrok v šole, učenjem novega jezika in kaotičnimi ter tujcem neprijaznimi birokratskimi procesi. Za matere, ki v Evropo pribežijo iz kulturno bolj oddaljenih kontekstov, kot je Ukrajina – na primer iz Kurdistana, Somalije in Afganistana, je integracija v nove družbene sisteme še bolj naporna: veliko teh begunk se mora na novo priučiti družbeno zelo drugačnih spolnih vlog, vključno s samostojno uporabo javnih prostorov in finančno neodvisnostjo.

V navidezno kratkoročni krizi begunstva matere še naprej opravljajo tradicionalno vlogo skrbnic, v posvečanju pozornosti otrokom in drugim (ranjenim) družinskim članom zapostavljajo svoja lastna vojna doživetja in soočanje s travmami, ki so posledica specifičnega spolno usmerjenega nasilja – posilstva in prisiljene zanositve, ločitve od moških članov družine in negotove prihodnosti ob koncu vojne v vlogi samohranilk. Da bi otrokom zagotovile kakovostno otroštvo in uspešno integracijo v novo okolje ter da bi jih zaščitile pred grobimi podrobnostmi vojne, matere zanikajo in potlačijo simptome posttravmatskega sindroma. K temu pripomoreta tudi družbena stigmatizacija vojnega spolnega nasilja in individualiziran medicinski pristop k zdravljenju vojnih travm. Ženske pogosto prevzamejo individualno odgovornost in občutek krivde, kadar se prenos travme odraža v destruktivnem vedenju otrok ali njihovem neuspehu v šoli. Za preživele ženske in otroke »na varnem« se vojna ne konča, ko orožje utihne. Raziskave o vojni travmi potrjujejo, da se ta v družinah prenaša do tretje ali celo četrte generacije. Kljub temu si raziskovalci niso enotni o vplivu teh travm, o tem, ali te zares prispevajo k ponavljajočim se krogom kolektivnega nasilja, ali naj bi, po drugi strani, aktivno spominjanje in »zgodovinske lekcije« prispevale k dolgotrajnejšemu miru in sožitju. Kar lahko potrdimo, je, da je medicinski, individualiziran pristop k zdravljenju kolektivnih travm nezadosten.

Posttravmatska stresna motnja je definirana kot bolezen in se jo tako tudi obravnavna, torej z zdravili in individualno psihoterapevtsko pomočjo. Izkušnja preživelih žrtev posilstev med vojno v Bosni in Hercegovini pa kaže, da k okrevanju in družbeni reintegraciji največ pripomorejo zdravi družinski in prijateljski odnosi ter podpora okolja – drugih preživelih žrtev, lokalnih organizacij in medijev. Kakršnakoli viktimizacija ali paternalizacija žrtvam običajno škoduje, prav tako pozornost novinarjev in raziskovalcev, ki od žrtve vedno znova zahtevajo ponavljanje ene in iste zgodbe nasilja. Humanitarni delavci, zdravstveno osebje in lokalni aktivisti na vojna posilstva v vzhodni Ukrajini opozarjajo že od leta 2015, vendar so evropska javnost in borci za človekove pravice na zločine spet postali pozorni šele pred kratkim, ko je na to opozorila podpredsednica ukrajinske vlade za evropske in evroatlantske integracije Olga Stefanišina. Pri vojnem posilstvu gre za izredno kompleksno kombinacijo družbene stigme in zločina, ki se ga težko dokaže in z lahkoto utiša. Če o tem ne bodo spregovorile žrtve same, bomo morda – kot po vojni v Bosni in Hercegovini – potrebovali leta, da bi zbrali dovolj dokazov za mednarodna sojenja in pomoč pri okrevanju. Bosanska in mednarodna družba sta potrebovali desetletja, da sta ustvarili prostore, kjer so vojna posilstva in zločini na podlagi spola obsojeni kot vojni zločini in kjer so se ženske zato končno nehale obtoževati in sramovati, ker so preživele. Njihova vztrajnost pri pričevanju in tudi aktivno vključevanje njihovih otrok ter širše javnosti sta pripomogla k destigmatizaciji žrtev in njihovih družin, k senzibilizaciji družbe in javni obtožbi storilcev. Raziskave dveh desetletij s preživelimi kažejo, da pri vojni travmi ne gre za zdravljenje posameznikovega fizičnega in duševnega zdravja, pač pa predvsem za zdravljenje toksičnih, destruktivnih družbenih konstruktov, ki so ključnega pomena pri procesu okrevanja po vojni. Zdravljenje vojne travme, predvsem tiste, ki je povezana z vojnim spolnim nasiljem, je torej učinkovito takrat, kadar zdravimo družbene ideje, stigme in narative, ki ne prepoznajo zločinov, ki obsojajo žrtve ali jim preprečujejo, da bi spregovorile, ne da bi tvegale izključitev iz družbe in sramotenje. Morda ne moremo preprečiti vojn in genocidov, lahko pa sodelujemo pri povojnem okrevanju. Uspešna rehabilitacija po kolektivnem nasilju je odvisna od kolektivnega odziva. Potem ko smo po načelu »ženske in otroci« zagotovili fizično preživetje »najranljivejšim članom družbe«, se bo resnična rehabilitacija začela šele v naslednjih letih.

Številne matere begunke bodo ostale same z otroki in če bomo pri okrevanju še naprej vztrajali pri individualiziranem medicinskem pristopu, tvegamo vnovično prenašanje kolektivne travme na generacije novih Evropejcev. Najmanj, kar lahko naredimo, je, da žrtev ne obtožujemo, sramotimo ali izključujemo, ker bi njihove zgodbe o spolnem nasilju v nas povzročile nelagodne občutke. Poslušajmo, ne podcenjujmo terapevtske moči dialoga, v katerem te nekdo sliši in predvsem verjame tvoji zgodbi, ne da bi preizpraševal tvojo spolno identiteto.

DR. NENA MOČNIK je avtorica pred kratkim izdane monografije Trauma Transmission and Sexual Violence: Reconciliation and Peacebuilding in Postconflict Settings (Routledge, 2021). Trenutno gostuje na dunajskem Inštitutu za humanistične vede, kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in zdravljenja posttravmatske stresne motnje za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja.