Toda o zares slovenski zborovski glasbi lahko spet govorimo šele od srede 19. stoletja, ko je Gregor Rihar, ki je kot prvi komponiral v slovenščini, z lastnimi skladbami za potrebe petja v cerkvah utrdil vitalnost slovenske zborovske glasbe. Dodatno spodbudo za razvoj slovenske zborovske glasbe predstavlja nacionalno samozavedanje in kulturno prebujenje narodov po marčni revoluciji leta 1848 v avstro-ogrski monarhiji, katere del so bile takrat slovenske dežele. Od tega časa govorimo na Slovenskem o zborovski glasbi, ki ima slovensko besedilo, je nacionalno obarvana in tesno povezana z aktualnim pesništvom. Svoj prvi zagon je dobila med Slovenci na Dunaju, doma pa se je razmahnila v okviru čitalnic. V tistem obdobju je več slovenskih skladateljev začelo ustvarjati zborovsko glasbo, med njimi Davorin Jenko, Jurij Fleišman, Miroslav Vilhar, Ipavci, Anton Hajdrih ter naturalizirana Čeha Anton Nedvěd in Anton Foerster, pozneje pa še Emil Adamič, Anton Lajovec, Stanko Premrl, Franc Kimovec, Vinko Vodopivec in Matija Tomc, če omenimo samo med slovenskimi pevskimi zbori največkrat pete skladatelje. Zborovsko petje je v časih tuje nadvlade tudi sicer izdatno pomagalo pri utrjevanju slovenske narodne zavesti.
Iz Ribnice na slovenskem Štajerju
4. aprila [Izv. dopis.] Povsod, kjer se čuva majka Slava, prepevajo se slovanske pesni. Klafarske pesni se vedno bolj izgubljavajo; umetne narodne pesni pa dobivajo pot v našo lepo domovino. Pa saj je uže zadnji čas, da ljudstvo opušča umazano petje in se vedno bolj in bolj poprijema lepih narodnih pesnij. Tako se vzbuja narodna zavest, goji ljubezen do milega nam naroda. (…)
Slovenski narod, 8. aprila 1877
»Slovansko pevsko društvo«
je na Dunaji najbolj priljubljeno mej vsemi slovanskimi društvi. Ono je središče slovanske inteligence; ono kaže se svojim petjem Neslovanom krasen zaklad slovanskih poezij, ono stopa na obzor slovanskega sveta ter se svojim delovanjem kaže slovanskim rodovom: družite se v pesni in videli bodete, da postanete i v druzih ozirih jednega duha.
»Slovansko pevsko društvo« ima velik smoter. Da ga dostojno doseže, treba je duševne in materijalne podpore. V duševnem oziru storimo Slovenci kar moremo, v materijalnem še do sedaj nijsmo dovolj. Po slovanskem pevskem društvu širilo se je tudi slovenskega rodu ime v daljne kraje, v razne slovanske in neslovanske kroge in to zbog krasno petih pesnij slovenskih pri raznih koncertih. (…)
Na konec stavljam še v imenu slovenskih pevcev do slovenskega občinstva uljudno prošnjo, da, kdor premore in mu je mar slovanska vzajemnost in slava Slovencev, naj pristopi k društvu vsaj kot podpornik in na ta način pripomore, da dosega društvo vzvišeno svojo svrho. Društvo se ima v materijalnem oziru dosti boriti, treba mu pomoči. Podpornina znaša na leto 6 gld. (…)
Slovenski narod, 3. marca 1878
Iz Ilirske Bistrice,
6. februarja. Po večletnem spanji je naša nekdaj zelo sloveča čitalnica zopet jedenkrat oživela. Veselica, ki jo je bil napravil 2. t.m. osnovalni odbor na čast našemu prvemu pesniku Vodniku, nam svedoči dovolj, da lehko obstane pri nas lepo društvo, ako imamo le trdno voljo, ter ne sejemo nesloge mej seboj. (…) Omeniti moram še tu moškega pevskega zbora, in posebno g. pevovodje St., koji je v tako kratkem času iz v petji popolnem neizurjenih mladeničev ustvaril pevski zbor, kojemu se nij treba sramovati javno nastopiti. Mladi gospodje pevci so nastopili s tako sigurnostjo, da smo se jim čudili. Le tako dalje! kajti, kjer se čuje lepo petje, nij slabih ljudij.(…)
Slovenski narod, 12.februarja 1879
Naša pevska društva.
Iz pevskih krogov nam pišejo: Stanje, v katerem se nahajajo danes naša pevska društva, daje mnogo misliti onim krogom, ki nosijo odgovornost za te naše narodne trdnjavice. Žal, da si morajo razbijati glave s tem perečim vprašanjem le nekatere osebe — ker se ogromni del meščanov in okoličanov zelo malo ali nič ne brigajo za naša pevska društva. — Od 21 naših pevskih društev ni ne enega, ki bi danes res cvetelo. Vse le životari, a nekatera celo spijo spanje pravičnega.
To spanje pa ne izhaja iz nedelavnosti dotičnih odborov ali pevskih zborov, pač pa je krivo temu slabo gmotno stanje, v katerem se danes nahajajo vsa naša društva. — Da-si še krvavo potrebujemo društev, kakoršnja so ravno pevska društva in da-si smo še jako daleč od našega narodnega samosvojenja, je zavladala med našim občinstvom neka čudna apatija nasproti vsem našim pevskim zborom. Koncerti in pevske zabave ne pokrivajo več troškov, iz česar sledi, da si društva ne upajo prirejati nastopov, na katerih bi mogla pokazati, kaj in koliko se je ta ali oni zbor naučil. (…) Društva, ki so bila in so prepotrebna naši narodni stvari, ne smejo umreti. Življenski moči naj jim dajo vsi oni, ki si lahko odtrgajo po par kron na leto in teh je v mestu in po okolici na tisoče. Ako v Ljubljani štejejo pevska društva na stotine podpornikov, je za mesto, kakoršno je Trst — nečastno, da tukajšnja pevska društva nimajo niti ene stotine podpornikov! Vzemimo za primer pevsko društvo »Kolo«, pri katerem se plača le 2 kroni letne podpornine. Mislite, da ima to delavsko in narodno delavno društvo sto članov-podpornikov?! Nima jih! Tudi naši denarni zavodi bi morali primerno podpirati naša pevska društva. Uvaževali naj bi, koliko so ta storila na polju narodne probuje. Njihove zasluge so velike in neutajljive. Ako pa ostane stvar, kakoršnja je dosedaj, in ako bi naša pevska društva morala likvidirati, bo s tem zadan hud udarec naši narodni stvari. Da se ne bomo kesali, ko bo prepozno: poživljamo vse one, ki imajo sredstva na razpolago, naj pomagajo — in to nemudoma — ker po toči zvoniti ne koristi!
Edinost, 27. aprila 1908
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib