Znanci v pižamah in kombinezonih

Nekaj je tudi v treningu,« je – stoječ na vratih bifeja izza bencinske črpalke z druge strani Bauhausa na Kajuhovi – skoraj 1,90 metra višine in vsaj kakih 150 kilogramov težak moški odgovoril na pripombo nekoga z vrtnega stola, da pač zmore veliko spiti, ker je ogromen človek. Pred tem se mu je namreč pohvalil, da je v nekem moščanskem nočnem zabavišču do danes pozabljenega eksotičnega imena preživel noč, v kateri je spil 25 piv. Takšne unikate nudijo samo predmestja in lokalna gostinska ponudba. »On niti v lokalni kafič ne gre v trenirki,« je pred leti vrstnica opisovala svojega tedanjega novega fanta. Ki se je do danes nemara sprostil. Korona je trenirke legitimizirala bolj kot katerakoli stvar prej. Ampak da, nekoč se je v lokalni kafič še šlo v trenirki, v mesto pa ne več. Dame sploh. Pravzaprav so ljudje v lokalne kafiče prihajali oblečeni v marsikaj: v delovnem kombinezonu, lovski ali ribiški opravi, če že ne v spodnjih hlačah, spodnji majici, natikačih in klobuku ali popacanem in scufanem šlafroku preko zmečkane kombineže. V lokalnem kafiču itak težko še kdo koga preseneti. Obenem iz lokalnih kafičev hodijo ljudje skupaj v mesto, na morje, članu na pogreb, sklepajo posle, se podajajo v kakšne akcije, če že ne v vojno. Ekipa iz Levstika, lokala z začetka osemdesetih let na Gornjem trgu v Ljubljani, katerega prvo ime je bilo Povodni mož, kasneje pa Lido, skupaj hodi na skoke v Planico.