Dolga vojna za vse

Ko so ta teden iz ukrajinske Buče začele prihajati slike o grozodejstvih ruskih sil in prve slike množičnih grobišč, se je na predvečer tridesete obletnice začetka vojne v Bosni in Hercegovini risala podobna slika kot svoj čas v bosanski klavnici. Po začetku prerazporejanja ruske vojske na vzhod in jug države so bila odkrita množična grobišča, objavljena so bila pričanja preživelih o neizzvanem pobijanju civilistov, načrtnih likvidacijah in posilstvih. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je na Zahod naslovil še nadaljnji niz čustvenih pozivov za končanje morije v njegovi domovini. Že ves čas vojne v svojih govorih retorično briljira, trka na vest zahodnih držav in nacionalne parlamente opominja na njihove temne plati zgodovine. Toda njegovi pozivi k odločnejšemu ukrepanju za zaustavitev vojne tako z okrepljenimi sankcijami proti Rusiji kot tudi z območjem prepovedi letenja so neuslišan klic žrtve, ki ji – tako kot ob vsakem oboroženem konfliktu – nasproti stojijo drugi nacionalnovarnostni in gospodarski interesi. V tem pogledu vojna v Ukrajini, čeprav v tridesetih letih za Evropsko unijo najpomembnejša, ni nič drugačna od drugih.