Kasneje se rana ni hotela zaceliti in v obleganem Sarajevu tudi ni bilo mogoče zagotoviti primernega zdravljenja. V mestu so bili takrat pripadniki nemške humanitarne organizacije Cap Anamour, ki nudi zdravniško pomoč na kriznih območjih, in očetu so zagotovili, da lahko Jasmino, če jo spravi do Nemčije, tam pozdravijo. Kljub ostrostrelcem v mestu in obleganju je Jasmininemu očetu hčer uspelo pretihotapiti iz mesta in jo pripeljati do Bonna, kjer sta s pomočjo humanitarne organizacije našla prebivališče pri upokojeni učiteljici Marii Hostert. Ta je Jasmini pomagala tudi pri vključitvi v šolo, postala je tako rekoč njena druga mama in jo tudi posvojila. Z njeno pomočjo je Jasmina kasneje po številnih težavah in ovirah (žal šele po smrti Marie Hostert) dobila neomejeno dovoljenje za bivanje, enajst let kasneje pa še nemško državljanstvo. Jasminin oče se je po koncu vojne vrnil v Bosno, Jasmina Hostert pa je ostala, doštudirala politologijo in je danes poslanka nemških socialdemokratov v novem sklicu bundestaga po lanskih parlamentarnih volitvah. Pred dnevi jo je njena 10-letna hči vprašala, ali je v Ukrajini tudi takšna vojna, v kateri lahko otroci izgubijo roko. Žal ja, ji je odgovorila.
Poslanka, ki je izgubila roko v Sarajevu
Pred 30 leti se je začelo obleganje Sarajeva. Jasmina Pašić je bila takrat stara devet let, mati in oče sta se razšla, z očetom je živela v blokovskem naselju sredi mesta. Ko so ga začeli obstreljevati, se je z očetom preselila k babici v enodružinsko hišo v drugem delu mesta. Nekega dne je na dvorišču eksplodirala granata. V bolnišnici so ji, ko se je zavedela in spoznala, da je ostala brez desne roke, ponudili sladek sadni sok, v upanju, da ji bo lažje, ona pa je zakričala: »Dajte mi nazaj mojo roko!«
Jasmini Hostert je pred 30 leti granata v Sarajevu odnesla desno roko. (Foto: Bundestag)
