Knjige so ji rešile življenje

»Celotno družbeno okolje in družina te prepričujeta, da je to nujno treba storiti v tvoje dobro in dobro tvoje družine,« se spominja Amalova. »Gre za izsiljevanje, ki tudi materam preprečuje, da bi svoje hčere obvarovale pred največkrat katastrofalnim zakonom.« Pri Djaili Amadou Amal so s poroko prišle tudi depresije, bulimija, anoreksija, poskus samomora. Podobno se je godilo tudi njenim prijateljicam, a za razliko od njih je Amalova brala in ljubila knjige. Z njimi se je v domišljiji selila v drugačen svet. Kasneje je začela pisati dnevnik; danes se spominja, da se ni mogla ustaviti, vanj je izlila svojo dušo. In pravi, da se je potem, ko je zapisala, kar jo je bolelo, počutila bolje. Literatura ji je pomagala preživeti, z njo je odšla iz prvega nesrečnega zakona, pa tudi iz drugega, v katerem je vladalo nasilje. S svojim romanom, ki nosi naslov Les impatientes (Nepotrpežljive), pa je kot prva afriška pisateljica osvojila tudi eno največjih francoskih literarnih priznanj, Prix Goncourt des lyceens. Že leta 2012 je v Kamerunu ustanovila nevladno organizacijo Femmes du Sahel (Ženske Sahela), ki podpira izobraževanje deklet na tem območju in skuša družbo senzibilizirati za problem prisilnih porok ter nasilja nad ženskami.