Med drugim tudi domačini iz sosednjih vasi, za katere so jajca popestritev vsakodnevnega jedilnika. Državni urad za zaščito okolja zato že nekaj let za čas od sredine oktobra in tja do konca januarja na plažo ob izlivu reke Kongo, ki meji na nacionalni park, pošlje svoje uslužbence. Čuvaji nacionalnega parka med sedmo uro zvečer in peto uro zjutraj zbirajo želvja jajca na obali in jih prinašajo v varno vališče, v katerem je Christian Ndombe namestil košare iz kovinske mreže. Tam jajca zagrebejo v pesek tako, kot so jih zagreble želvje matere, in po slabih dveh mesecih se iz jajčec v varovanem okolju zvalijo njihovi potomci. Ko dosežejo velikost človeške dlani, jih Ndombe naloži v veliko rdečo plastično kad in jih ob sončnem vzhodu izpusti na plaži, kjer počaka, da valovi vse njegove varovance zlagoma odplaknejo v ocean. »Samčki bodo ostali v morju,« pravi Ndombe, »samičke pa se bodo čez deset, petnajst let vrnile, da bi izlegle jajčeca na isti plaži, na kateri so jih zagreble že njihove matere.« A Ndombe se boji, da takrat te plaže morda ne bo več. V zadnjih trideset letih je namreč naraščajoča gladina morja že vzela od 55 do 61 metrov obale in ni pričakovati, da bi bilo v naslednjih letih kaj bolje.
Reševalec želv
Afriška država Kongo ima vsega skupaj 37 kilometrov obale, a kljub temu močno občuti posledice podnebnih sprememb. Naraščajoča gladina morja odnaša peščeno obalo, na katero tamkajšnje želve ležejo svoja jajčeca. Čeprav je dolgoročno to največja nevarnost za njihovo preživetje, jim grozijo tudi druge.

Christian Ndombe se takoj po sončnem vzhodu odpravi na bližnjo peščeno plažo, kjer izpusti v morje male želve, ki so se zvalile v varnem vališču. (Foto: REUTERS)