Predlog zakona o stanovanjski jamstveni shemi za mlade je v parlamentarni postopek vložila skupina poslancev s prvopodpisanim Danijelom Krivcem (SDS), pod njim pa so podpisani še poslanci NSi, Konkretno, SNS, narodnosti ter nepovezana poslanka Mateja Udovč. V njem je zapisano, da bi mladim do 38 let ob prvem reševanju stanovanjskega problema dala jamstvo za najem posojila pri bankah država. Enako bi veljalo za mlade družine.
Na Inštitutu za študije stanovanj in prostora ob tem opozarjajo, da so različne politike subvencioniranja potrošnikov, ki so se jih začele države posluževati, ko je prišlo do pomanjkanja dostopnih in kakovostnih stanovanj, prispevale k izdatni rasti cen. Kot temeljni primer zgrešene stanovanjske politike je tovrstne ukrepe v poročilu iz leta 2020 navedel tudi Evropski parlament.
Namesto večje dostopnosti dodaten dvig cen stanovanj?
Predlagatelji zakona se po oceni inštituta ne zavedajo, da bo namesto k večji dostopnosti stanovanj za mlade neposredno prispeval k dodatnemu dvigu cen stanovanj zaradi srednjeročnega povečanja povpraševanja in izredno omejene ponudbe. V primeru sprejema zakona se na inštitutu bojijo tudi slabše kakovosti gradnje in dodatnega zmanjševanja kvadratur, ker bodo investitorji zaradi omejitve vrednosti kredita skušali dodatno znižati stroške gradnje.
Mladi bodo ob tem prisiljeni predvsem v novogradnjo na poceni zemljiščih ali nakup starih stanovanj na manj zaželenih oz. bolj odročnih lokacijah, prišlo bo do dodatnega razslojevanja, tudi preko izključevanja mladih samskih ter prekarno zaposlenih, javni stanovanjski fond bo izjemno težko trajno vzdrževati, državni proračun pa bo dodatno obremenjen, so nanizali.
Obenem opozarjajo, da mladih ne smemo potiskati v položaj, v katerem predstavljata lastništvo in breme kredita edino možnost za pridobitev varnega in stabilnega doma. Mladi so namreč odprti za nove stanovanjske rešitve in najem, če bi le ponujal dolgoročno in dovolj dostopno bivanje. Na inštitutu zato namesto jamstvene sheme predlagajo ukrepe na strani spodbujanja ponudbe dodatnih dostopnih stanovanj, ki jih lahko poleg javnih stanovanjskih skladov zagotavljajo tudi neprofitne stanovanjske organizacije, na primer stanovanjske zadruge.
