Med sankcijami proti Rusiji zaradi vojne v Ukrajini je tudi bojkot največjih ameriških filmskih studiev. Warner Brothers, Sony Pictures, Disney in Paramount Pictures so začasno umaknili svojo ponudbo z ruskega filmskega trga, enako potezo je povlekel tudi pretočni gigant Netflix. Ruske kinematografske mreže Cinema Park, Formula Kino, Premier Hall, Karo, Kinomax in Cinema Star so ob odhodu Hollywooda napovedale preusmeritev k filmskemu izboru iz Južne Koreje in Latinske Amerike ter vrnitev k Bollywoodu, ki je nekdaj že osvajal srca gledalcev v Sovjetski zvezi. Ob tem obljubljajo tudi ohranitev cen vstopnic ne glede na drastične podražitve materialov, potrebnih za projekcije.
»Ljudje so nekdaj stali v dolgih vrstah za bollywoodsko produkcijo, tako da zanimanje za te filme obstaja,« je prejšnji mesec ob napovedi umika ameriških studiev situacijo ocenila Olga Zinjakova, predsednica verige kinematografov Karo. Njena ocena zveni bolj kot upanje, saj je jasno, da gre za kulturno, estetsko in produkcijsko zelo drugačne filme, pri čemer je vprašanje, ali lahko Bollywood danes znova nadomesti Hollywood. Rusko-indijska filmska ljubezen je v preteklosti zrasla predvsem na cenzuri, saj so se le redki filmi z Zahoda izmuznili kritičnemu pogledu režima, indijska eskapistična, ideološko manj zaznamovana filmografija pa je bila tako rekoč idealna zamenjava.
Obujanje stare filmske ljubezni
Največji hit tistega časa, ki je s 120 milijoni prodanih vstopnic še danes tik pod vrhom lestvice najbolj gledanih filmov v Rusiji, je Disco plesalec iz leta 1982. Po eni od anekdot naj bi nekdanji predsednik indijske vlade Radživ Gandi Mihailu Gorbačovu ob obisku v Indiji kot takratnega največjega filmskega zvezdnika predstavil Amitabha Bachchana, nekdanji predsednik Sovjetske zveze pa naj bi mu odgovoril, da njegova hčerka pozna zgolj Mithuna Čakrabortija, ki v Disco plesalcu igra glavno vlogo Jimmyja, mladega uličnega izvajalca iz revnih četrti Bombaja. Rusi so sicer glede na blagajniške podatke za svoje vzeli tudi indijske klasike Bobi (1973), Zita in Gita (1972), pa recimo Potepuha (1951), v katerem režira in igra indijski filmski velikan Radž Kapur. Film je po dostopnih podatkih prodal okroglih 100 milijonov vstopnic.
Lahko Bollywood takšno ključno vlogo odigra tudi danes, sploh glede na podatek, da so lani ruske filmske blagajne v kar 75 odstotkih napolnili tuji filmi? Pri čemer to še posebej velja za ameriško produkcijo, ki se je v desetletjih po razpadu Sovjetske zveze v Rusiji dodobra zasidrala? Indijska filmska industrija, ki ustvari dvakrat toliko filmov kot hollywoodska, z vidika kvantitete ne bi smela imeti težav, produkcijske razlike pa so, kot že omenjeno, drugo vprašanje, na katero bo moral odgovoriti čas. Ob tem resda velja omeniti, da bollywoodski filmi še zdaleč niso zgolj plesni, glasbeni spektakli oziroma šablonski ljubezenski filmi, temveč tudi socialne drame, ki govorijo o političnih in družbenih razmerah. Da bodo prej ali slej prevladale lahkotne komedije in romantične drame, daje misliti podatek, da je bil pred umikom ameriških studiev z naskokom najbolj gledan film v Rusiji ameriška pustolovščina Uncharted, še zlasti pa nedavne razprodane posebne projekcije filma Radhe Šjam, indijske romantične uspešnice z letošnjo letnico.