»Glas ljudstva je aktivacija in povezava ljudi in organizacij, ki se ne zgodi vsak dan. Vzpostavil se je izjemno zanimiv most med institucionalno civilno družbo in ad hoc iniciativo petkovih protestov, ki so se mu pridružili ljudje z vseh koncev države. Dolgoletne izkušnje in znanja nevladnega sektorja so se zlili z ustvarjalnostjo, uporništvom in energijo protestnikov ter zahtevami vseh, ki aktivno mislijo boljšo družbo. Na stotine ekspertov in aktivistov je pomagalo artikulirati zahteve državljank in državljanov, oblikovati spletna orodja, zdaj pa gremo s festivalom na teren še fizično,« pripoveduje Brankica Petković.
»Neverjetna izkušnja je, ko smo na ulici z občani, se pogovarjamo, preizkušamo Volitvomat, kuhamo in prepevamo, pridejo otroci, mečejo žogico, zbijajo keglje … Na neki način gre za zgodovinsko sodelovanje, ki je silno osvežujoče. Ta povezava različnih možganov, ki znajo in zmorejo toliko raznolikih stvari, je dokaz, da moramo večkrat in vedno znova stvari početi skupaj – novinarji, raziskovalci, aktivisti, državljanke, državljani.«
Več domišljije, prosim!
Brankica Petković je prepričana, da je treba v teh zapletenih kriznih časih nujno razvijati domišljijo, ki nam bo pomagala vzpostaviti nove modele družbenega razmišljanja in delovanja, saj je očitno, da obstoječi modeli ne delujejo.
»Mi hočemo, mi znamo biti med najbolj razvitimi demokracijami v Evropi, med najbolj razvitimi demokracijami na svetu. K temu moramo težiti. Pred in po volitvah moramo postavljati maksimalne zahteve.«
»Potrebujemo več politične, raziskovalne, administrativne domišljije. Poglejte, koliko doktorjev znanosti živi v Sloveniji. Koliko akademikov, kulturnikov, pa tudi rokodelcev, inovativnih delavcev. Spričo vseh teh ustvarjalnih ljudi, ki so izobraženi, ki želijo mirno živeti, ki ne želijo sovražiti, moramo ustaviti uničujoči trend strašanskega padca demokracije, ki se nam v Sloveniji dogaja v zadnjih dveh letih. Državljanke in državljani se ne smemo navaditi na razdiralno in sovražno vzdušje, ki ga med nas zanaša trenutna vlada.«
Pravi, da moramo nemudoma zaustaviti tudi sovražnost do profesionalnih novinark in novinarjev. »Ni naključje, da se kriza demokracije dogaja skupaj s krizo poslovnega modela medijev. Časi so izjemno kompleksni, rabimo stotine, tisoče novinarjev, ki imajo čas, poklic in znanje, da nam razlagajo ozadja, razkrivajo nepravilnosti, pomagajo razkrivati kontekst. Od nove vlade moramo zahtevati novo medijsko zakonodajo, ki bo obranila novinarstvo kot pomemben in časten poklic, ki služi javnosti, in ki bo novinarkam in novinarjem omogočila zdravo zaposlovanje in odgovorno delo,« pravi Brankica Petković, ki trenutno sodeluje v dveh raziskavah o medijskem pluralizmu in svobodi medijev na ravni Evropske unije, ki ju je naročila Evropska komisija.
»Medijska situacija je zapletena po vsem svetu. A obstajajo sistemi in modeli, ki delujejo; preverjeni poskusi, ki jih raziskovalci, tudi slovenski, razvijamo že leta. Obstajajo številne izkušnje iz drugih držav. Nujno je vedeti: možno je ukrepati,« poudarja Brankica Petković.
Kako misliti mir
Pri tem je jasno, da demokracija ni v krizi zgolj pri nas. V Evropi je vojna. »Mirovni inštitut se od svoje ustanovitve ukvarja z idejo demilitarizacije, o tem smo veliko govorili predvsem v času slovenskega pridruževanja Natu. Potem pa smo najbrž tudi mi malo preveč potihnili. V Evropi smo se navadili živeti v miru; zmotno smo mislili, da razmišljanja o mirovništvu in demilitarizaciji ne teoretično ne praktično ne potrebujemo več. Zdaj pa smo, kjer smo. Svoja življenja smo zaklenili v parametre, ki se nam vsiljujejo prek dominantnih politik antagonizma velikih sil. Militantna tekmovalnost, ki jo spodbuja kapitalizem, nas je pripeljala do vrhunca, zdaj pa je težko. Vse, kar smo kot civilizacija očitno sposobni narediti za mir, je to, da pošljemo orožje, še več orožja,« ugotavlja Brankica Petković.
»Z vsakim dnem vojne, z vsakim kosom orožja, ki pristane v Ukrajini, se tam razrašča požgana zemlja. Tam se še desetletja ne bo dalo živeti. Sama sem pred desetletji pobegnila iz Osijeka in to je še danes uničeno mesto. Nihče ne želi živeti tam, še danes ne, ne Hrvati ne Srbi. To je tako strašljivo, a razen tega, da o tem govorim, ne vem, kaj naj storim.«
»Ljudje, ki so bili mirovni aktivisti še v času vojne v Jugoslaviji, opozarjajo, da zdaj seveda ne moremo reči, razorožimo Ukrajince, pa bo konec vojne – ker bo klavnica. Naše ideje o mirnem razreševanju sporov in o demilitarizaciji vse bolj izzvenijo kot utopične, še bolj smo porinjeni v kot. Mislim pa, da nimamo izbire. Moramo si prizadevati za te ideje in jih širiti. Verjeti moramo v možnost drugačne ureditve. Ni malo ljudi, ki se zavzemajo za to. Vsi, ki imamo glasove, moramo vztrajati. Si zamišljati, govoriti, iskati in predlagati koncepte sveta zunaj modelov oboroževanja. Človek je v tem času težko optimist. A ne smemo se predati. Misliti moramo sodelovanje in mir, tudi ko odhajamo na volitve,« pravi Brankica Petković.
