Si res želite izgubiti že dobljeno tekmo?

V športu boli samo ena stvar. Da izgubiš že dobljeno tekmo. Imeti vse v rokah in naenkrat vse izpustiti iz rok. Našim moštvenim športom se je to dogajalo kar v nizih. Košarkarska reprezentanca, košarkarji Olimpije ali celo nogometna reprezentanca. Tistega trinajstega junija pred skoraj dvaindvajsetimi leti očividci ne moremo pozabiti. Proti Jugoslaviji vodimo s tremi goli prednosti, imamo igralca več na terenu in do konca je še dobrih dvajset minut. Teh dvajset minut je legendarnih za pripovedi in ugibanja, kaj se dogaja v glavah športnikov, da lahko tako odpovejo. Da se jim zgodi čista pomračitev. Tresejo noge in roke. Seveda lahko govorimo o strahu, odgovornosti in pomanjkanju samozavesti. Čisti luknji namesto zmagovalne miselnosti. Pa seveda evforiji in naivnosti, ker smo se prvič znašli na mednarodnem odru v najbolj popularnem športu na svetu. Da ne omenjam tisočerih Slovencev, ki so že takrat skakali in zapisali enega bolj butastih memov, sloganov, navijaških napevov sodobne Slovenije, da kdor ne skače, ni Slovenc. Ali še bolj udarnega rokovsko podprtega štiklca, da gre Slovenija naprej.