Podobno kot njen mož, je tudi ona ves čas svojih pojavljanj preko socialnih omrežij obdržala mirno kri. Čeprav je priznavala, da zaradi trpljenja ljudi, njihovega umiranja in iskanja izginulih sorodnikov po spletnih omrežjih veliko joče, pa je dodajala, da jo kljub temu nikoli ne zajame panika. Kajti panika se zgodi, ko ne veš, kaj naj narediš, sama pa – tako kot drugi državljani - dobro ve, da je potrebno zaščititi Ukrajince.
Ko so začele matere z otroci bežati iz Ukrajine in so jih evropske države solidarno začele sprejemati, se jim je zahvaljevala in celo menila, da si zaradi te pomoči zaslužijo Nobelovo nagrado za mir. V času vojne, pravi Zelenskijeva, imajo ženske v Ukrajini veliko vlogo: mnoge so poprijele za orožje, druge še naprej hodijo v službo in skrbijo za otroke, spet tretje so se odločile za beg iz države in iskanje pomoči za njihovo domovino v tujini. Sama je v tem času, skupaj s prvima damama Poljske in Francije, aktivno vlogo igrala pri reševanju za rakom obolelih ukrajinskih otrok v tujino, kjer bi jim bilo omogočeno nadaljnjo zdravljenje. V enem od svojih sporočil se je obrnila tudi na ruske matere, katerih sinovi v agresorski vojski napadajo Ukrajino in jim sporočala, da njihovi sinovi v Ukrajini niso na posebni vojaški operaciji, temveč uničujejo celotno prebivalstvo. »Putin vam je obljubil nadomestilo za njihove smrti. Toda kaj lahko nadomesti smrt otroka?« je nesmiselnost vojne na svoj način opisovala Zelenskijeva.