Po tistem, ko so jastrebi scefrali žičnate mreže na oknih, se množica končno opogumi in spusti v notranjost palače, v kateri je nekoč kraljeval patriarh. Tam jo pričakajo podobe razdejanja: iz državnih papirjev poganjajo lilije in gobe, po dvorišču tekajo kokoši, krave, nemara prvo znamenje padca vseh režimov, prežvekujejo zaprašene rekvizite moči, v ptičjih kletkah počivajo koščice. Povsod se bohoti rastlinje, kot zmaga narave nad človeškim časom. Patriarhova jesen se začne s propadom, a množica, ki se skupaj z nikoli zares, a zdaj dokončno mrtvim voditeljem preliva v en sam glas, z besedo ohranja patriarha pri življenju, z zgodbo pa ga povzdigne na raven legende. Patriarhi pač ne morejo kar tako umreti, umirajo kvečjemu njihovi dvojniki; njihova smrt bi pomenila konec sveta, ki bi se moral brez njih znova sestaviti, a kako naj se sestavi družba, ki nikoli ni poznala nič drugega od generalove jeklene ročice, ki jo avtor ironično primerja z dekliško.
Patriarhova jesen (Foto: Beletrina, 2022)
Oblast, kot jo slika Márquez, je farsa, ki se je razvila iz tragedije. Lik patriarha uteleša idejo večne moči, mladostnosti (ne glede na visoko starost), potentnost...
V ZD Ljubljana zaznavajo težave pri delovanju zdravstveno-informacijskega sistema, ki jih prednostno odpravljajo. Paciente z nujnimi stanji, denimo z...
Ministrstvo za zdravje je po večmesečnem molku sporočilo Tomislavu Klokočovniku, da mu ne bo izdalo dovoljenja za izvajanje kardiokirurškega programa...