»Prihodnost bo še popisana. Nerad preveč načrtujem, bomo videli, kaj se bo zgodilo. Vem le to, da kasneje nočem obžalovati kakšne prehitre odločitve o koncu kariere in govoriti ter se zavedati, da bi brez težav lahko še igral naprej, pa nisem. Igrati hočem, dokler bom lahko. Ne, realnost je takšna: igral bom, dokler ne bom videl, da je nekdo boljši od mene. Zato sem še vedno tu.« »V zadnjih dveh mesecih sem spoznal, da je moje mesto še vedno na igrišču in ne na tribuni. Tudi ta čas bo prišel. A zdaj še ni. Rad imam svoje soigralce, svojo družino, ki me neizmerno podpira. Oni so tisti, ki vse to naredijo mogoče. V dresu Tampe bom igral tudi v svoji 23. sezoni.«
Pod prvo izjavo se je v tem mesecu podpisal švedski nogometni zvezdnik in član Milana Zlatan Ibrahimović. Pod drugo prav tako pred kratkim najboljši igralec ameriškega nogometa vseh časov Tom Brady. Prvi bo oktobra star 41 let, drugi avgusta že 45. Oba v svojem športu še delata razliko in igrata na najvišji ravni, oba pa sta zagotovo športnika, ki predstavljata skrajnost. A za prav tako odmevno potezo je pred dnevi poskrbela športnica, ki predstavlja drugo skrajnost. Najboljša teniška igralka na svetu, vodilna na lestvici WTA (no, zdaj ne več), Avstralka Ashleigh Barty, je šokirala športno javnost, ko je na višku moči oznanila, da končuje kariero. Pri le 25 letih. Češ da je, ravno obratno kot omenjena zvezdnika, športu dala vse, da je izpraznjena, da ne (z)more več. Kmalu po tem so tako svetovni splet, kot dogodku pritiče, preplavile različne lestvice najšokantnejših (pre)zgodnjih športnih upokojitev. Pet jih izpostavljamo v nadaljevanju.
Michael Jordan (košarka)
Na vrhu vseh lestvic najdemo po mnenju večine najboljšega košarkarja vseh časov, pri čemer beseda seveda teče o njegovi »prvi upokojitvi« leta 1993 (sledili sta še dve), ko je bil na vrhuncu moči, osvojil tri zaporedne naslove v ligi NBA s Chicagom in bil star vsega 30 let. »Ne gre za to, da sem izgubil ljubezen do igre. Rad imam košarko in vedno jo bom imel rad. A hkrati čutim, da sem dosegel vrhunec, da nimam več česa dokazovati ne sebi ne drugim,« je 6. oktobra 1993 povedal Michael Jordan in šokiral ne le košarkarski in športni svet, temveč svet na splošno, kasneje pa dodal, da je njegovi odločitvi botrovala tudi smrt očeta, ki so ga umorili tri mesece pred tem.
Johann Cruyff (nogomet)
Cruyffova upokojitev je bila na neki način podobna Jordanovi. Ni bila namreč edina, je pa bila zelo kratka in je nastopila leta 1978, ko je bil Nizozemec star 31 let. Med razlogi se je omenjalo več stvari – sprva je Cruyff dejal, da ne bo nastopil z reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Argentini, ker je bila tam oblast prevzela vojska, kasneje pa je potrdil, da je v Barceloni prišlo do poskusa ugrabitve njegove družine, ki je ni želel zapustiti, zaradi tega pa je imel tudi nogometa dovolj. Z družino se je nato še istega leta preselil v ZDA, za tem ko je zaradi slabih naložb v prašičjo farmo izgubil ves denar. Prav to pa ga je spodbudilo, da je znova začel igrati nogomet. »Naredil sem napako, s talentom, ki sem ga imel kot nogometaš, ne bi smel napovedati upokojitve pri 31 letih. Da sem se vrnil v nogomet, je bila ena najboljših odločitev v karieri,« je povedal leta kasneje.
Nico Rosberg (formula 1)
Potem ko je dve leti zapored v skupnem seštevku zaostal le za moštvenim kolegom Lewisom Hamiltonom, je leta 2016, le pet dni za tem, ko je končno osvojil naslov svetovnega prvaka, Rosberg napovedal slovo od aktivnega dirkanja, pa čeprav je še istega leta pogodbo z Mercedesom podaljšal za dve leti. Star je bil le 31 let in postal prvi aktualni svetovni prvak, ki se je upokojil, po Alainu Prostu leta 1993, a je bil Francoz takrat star 38 let. »Dosegel sem vrhunec, zdaj pa bi rad več časa preživel z družino,« je enostaven razlog za slovo navedel Rosberg.
Björn Borg (tenis)
Šved je bil prvi igralec z enajstimi naslovi na turnirjih za grand slam, vključno s petimi zaporednimi zmagami v Wimbledonu, in prvi igralec, ki je v enem letu (1979) z nagradami na turnirjih zaslužil več kot milijon dolarjev. A ko so se mnogi spraševali, kakšne rekorde bo še podrl, je leta 1982 odigral le en turnir, januarja 1983 pa pri le 26 letih šokiral z napovedjo konca kariere. »Ko stopiš na igrišče, bi si moral misliti: 'To je odlično, igral bom tenis, skušal bom dobiti vsako točko in dobro udarjati žogico'. Če tega ne misliš in ne čutiš, je zelo težko igrati,« je nekaj dni kasneje razložil v pogovoru za New York Times. Na začetku devetdesetih let se je Borg sicer še skušal vrniti, a neuspešno.
Rocky Marciano (boks)
Še dandanes edini poklicni boksar težke kategorije, ki je kariero zaključil brez poraza (z 49 zmagami), je v pokoj odšel leta 1956 pri 32 letih. Glavni razlog je bil spor z menedžerjem – Marciano je namreč ugotovil, da mu ta krade težko prigarani denar. Drugi razlog pa je bil, da je začel čutiti, da je njegovo telo že precej načeto, zaradi česar bi le stežka dosegel raven boksanja, ki jo je bil vajen. V pokoj pa je želel oditi neporažen.
Drugi
Seveda bi, tako kot je pri tovrstnih razvrstitvah vedno, marsikdo namesto koga od omenjenih uvrstil koga drugega. Nemara morda prav Ashleigh Barty, ali pa Erica Cantonaja (nogomet), Florence Griffith-Joyner (atletika), Barryja Sandersa (ameriški nogomet), Ilijo Kovaljčuka (hokej na ledu), Marka Spitza (plavanje) ... Ali pa, če se za konec ozremo k nam, celo alpsko smučarko Matejo Svet.