»Dobro jutro, Armin,« je učiteljica v najmlajši skupini posebnega programa pozdravila učenca. Sedeli so v jutranjem krogu. »Dobro jutro, Tina,« ji je Armin odvrnil po svojih najboljših močeh. Okorno, a onadva sta se razumela in si podarila velik objem. Ko so se objeli vsi med seboj, medtem povadili imena sošolcev, so izbrali počutje dneva. »Vesel,« je vzkliknil Anže in se prijavil, da bo ta dan poskrbel za šolsko malico in odšel po voziček s hrano.
V nadstropju višje so tretješolci in četrtošolci prilagojenega programa kar s tal spoznavali tiskano črko d in pisano črko h. Nekateri so ležali na leteči preprogi, spet drugi so zlezli pod učiteljičin kateder. »Povsem nekaj običajnega, večkrat na dan takole spremenimo položaje in se malo pretegnemo,« je našo radovednost pomirila učiteljica Tjaša Skupek, medtem ko so učenci iskali besede na h: hruška, hrana, hiša… hudo! Potem so se znova posedli za mize in črki upodabljali v koruzni moki, s kredo, flomastri, barvicami, voščenkami… Šole ne delajo drugačne od običajnih osnovnih šol le nižja pričakovanja, drugačna je tudi pot, kako priti do znanja. Če to pomeni sedenje na tleh, bodo sedeli na tleh. Če to pomeni let na leteči preprogi, se bodo usedli na letečo preprogo.
»Prej smo imeli enice, zdaj imamo petice!«
Petošolcem prilagojenega programa se pridružimo pri igranju kviza Moja Slovenija. Med podajanjem darila, ki bo zdaj zdaj eksplodiralo, ponavljamo naravoslovje. Strani neba, ločevanje odpadkov, reke… Vsi so na Osnovno šolo Kozara prišli iz običajnih osnovnih šol. Prej jih je bilo v razredu po 27, tukaj jih je sedem. »Prej smo imeli enice, zdaj imamo petice, štirice, trojke,« odgovorijo v en glas. »Ko sem prišla sem, sem bila presenečena, ker nam je učiteljica dovolila, da smo v razredu brez copat in da nalogo lahko delamo tudi pod mizo,« se razgovori petošolka Emili.
Včasih vzamejo šale in si naredijo hiške za učenje, včasih med poukom, ko glava ne zmore več, tekajo po hodniku. Veliko snovi predelajo zunaj v naravi. Njihova razredničarka Kristina Perić prikima, da gre snov lažje v glavo zunaj in takrat, ko sploh ni videti, da imajo pouk. »Res je včasih naporno in težko, a tudi zabavno in lepo, ti otroci nam veliko dajo. Je pa res, da tukaj ne učimo navadne učiteljice, tudi otroci nam to povedo,« se posmeje, ko jo vprašamo, kakšna morata biti učiteljica ali učitelj, ki se odločita, da bosta učila na Osnovni šoli Kozara. Med pogovorom ugotovimo, da ni predmeta, ki učencem zares ne bi bil všeč. Emili pove, da bi rada postala boksarka, in se kar dogovorimo za prvi intervju. Anastasija bo slaščičarka, Dominik bo policist, Ernis računalničar, Anže še izbira med poklici voznika tovornjaka, drvarja in komunalnega delavca.
»Našim učencem nikoli ne rečemo, da nekaj ne bodo mogli postati,« kasneje v svoji pisarni odkima ravnatelj posebne šole Edvard Vrabič. »Pustimo jim čas, da njihove odločitve in spoznanja, koliko zmorejo, dozorijo. In s ponosom povem, da imajo nekateri naši nekdanji učenci uspešna mala podjetja. Vse je mogoče,« pravi. Učiteljica slovenščine in pomočnica ravnatelja Mateja Ivanuša je najbolj vesela, ko nekdanje učence sreča kot prodajalce v trgovini s čevlji, kot blagajničarje v restavraciji, na bencinski črpalki… »Ko jih srečaš, so ponosni na to, kar so dosegli,« pravi in doda, da skoraj vsi končajo nižje poklicno izobraževanje, veliko jih kasneje zaključi tudi redno poklicno šolo. »Marsičesa so sposobni, zalomi se na koncu – pri zaposlovanju. Delovnih mest na Goriškem zanje ni na pretek,« bi si želela boljših možnosti zanje.
Spodbujajo močna področja
Ko se je leta 1965 prvi učenec te šole zaposlil, je bil to tako slovesen trenutek, da so ga ponosno zapisali v šolsko kroniko. Ko so leta 1978 odprli novo šolsko stavbo (po potresu so jo zgradili z donacijo bratske republike Bosne in Hercegovine), je na odprtje prišlo 3000 ljudi. Veliko. Zato me zanima, kako je šola sprejeta danes, katero kolo je, ko se delita občinski in državni denar. Ravnatelj Vrabič pravi, da ne zadnje. »Imamo šest občin ustanoviteljic, zadnjih nekaj let imam občutek, da imajo veliko posluha za našo šolo, predvsem ko gre za otroke, njihov razvoj, specifične težave. Ko se pogovarjamo o tem, imamo vso podporo, tudi od države,« je zadovoljen. Nekoliko težje je z infrastrukturo. Čakajo na prenovo telovadnice, posodobitve dveh učilnic in ureditve atrija, da bodo prostori primerni za njihove učence. »Od leta 1978 do današnjega dne so se potrebe zelo spremenile. Težave otrok, ki nas obiskujejo danes, so kompleksnejše od tistih pred desetletij,« pripoveduje ravnatelj. Medtem ko so takrat vanje usmerili skoraj čisto vsakega, ki je odstopal od povprečja, danes vseeno veliko otrok s primanjkljaji na posameznih učnih področjih in z drugimi posebnimi potrebami obiskuje klasične osnovne šole.
»V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je uveljavilo razmišljanje, da skoraj vsi učenci sodijo v redne osnovne šole in da inkluzivno okolje otrokom omogoča najboljši razvoj. Sam temu ne morem pritrditi,« prizna. Razume starše, da odločitev za osnovno šolo s prilagojenim programom ni enostavna, a pove tudi to, da se 99 odstotkov staršev, ki se za to vendarle odločijo, kasneje vpraša, zakaj tega niso storili že prej. »Doma se razmere obrnejo na bolje, otrok se lahko primerja s sebi enakimi, je uspešen, ne doživlja neuspehov, zacveti. Spodbujati začnemo njegova močna področja in ne izpostavljamo njegovih slabih. To je bistvo naše šole,« reče. Pred vrati njegove pisarne se je začel odmor in šolski vrvež.
Učiteljica Mateja Ivanuša je na šoli zaposlena zadnjih dvajset let. Zanima nas, kaj se je v tem času spremenilo. »Medtem ko smo takrat učencem še želeli predstaviti in povedati čim več stvari in so oni bolj kot ne poslušali, so danes aktivni soustvarjalci pouka. Oni so v središču izobraževalnega procesa, medtem ko smo mi bolj ali manj režiserji, ki ustvarjamo pogoje za njihov napredek,« je slikovita. Opaža tudi, da so posebne potrebe otrok čedalje kompleksnejše, v nižjih razredih je vse več učencev z motnjo avtističnega spektra, v višjih vse več takih s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, tudi takimi, ki jih še ne znajo čisto poimenovati.
»Ni enostavno,« s prsti pogladi po zvezku na mizi, zato ji veliko pomeni, da dela v kolektivu sodelavk in sodelavcev, ki so si pripravljeni pomagati, včasih samo poslušati – in to brez obtoževanja. »Nekoč se mi je zgodilo, da sem se na koncu šolskega leta vprašala, ali sem te otroke v vsem letu sploh česa naučila. Občutek neuspešnosti je obremenjujoč. In ja, to smo učitelji, ki smo pripravljeni delati tudi za zelo majhne rezultate,« se grenko nasmehne.
Potreb po pomoči je čedalje več
Šolo obiskuje 82 učencev od Krasa do Kanala in Vipave. Poučuje jih 55 učiteljev, več kot polovica teh je mobilnih specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, ki pomagajo učencem s težavami po rednih osnovnih šolah. Potrebe so iz leta v leto večje. »Leta 2014 smo po šolah ponujali 260 ur pomoči na mesec, danes je teh ur 672. Vsako leto zaposlimo tri dodatne učitelje. Smo na robu zmogljivosti in če bo šlo tako naprej, bomo morali začeti zavračati dodatne ure,« skomigne ravnatelj. Kaj se dogaja, zakaj taka rast? »Posledica kombinacije več dejavnikov – številnejših generacij, večje dovzetnosti za posebne potrebe, strokovnega napredka pri odkrivanju teh otrok, v posameznih primerih pa lahko govorimo tudi o izigravanju sistema,« je iskren.
V skupinah najstarejših učencev posebnega programa so se pripravljali na čimvečjo samostojnost v življenju in vključevanje v delo. Njihovo šolanje se počasi izteka. Izdelovali so okraske za spomladansko dekoracijo. Blažu, sedemnajstletniku, je najbolj všeč, ko igrajo košarko, niti matematika mu ni odveč. Rad bi postal poštar in vozil kombi. »Na naši šoli mora biti učitelj predvsem srčen in empatičen človek, da jih lahko začuti take, kakršni so. Pa prilagodljiv,« se nasmehne učiteljica Janja Žnidarčič, »dan se ne odvije vedno tako, kot si načrtoval.« Učenci so se veselili, ker jih je po malici čakalo gospodinjstvo. »Pripravili bomo granolo,« je naznanil Matej. Prejšnji dan so obdelovali vrt. »Nalagal sem zemljo v naše visoke grede, imamo tudi sadovnjak,« je povedal Blaž, Matej pa dodal, da so lani pridelano zelenjavo celo prodali. »Učiteljice so kupile solato, radič, redkvice in peteršilj,« je bil ponosen. Zaslužili so si za kavo, priboljšek, ki se – če verjamete ali ne – v posebnem programu pije tudi v šolski učilnici. Razložijo nam, da šolo lahko obiskujejo do svojega 26. leta in vedo, da bodo po potem najverjetneje odšli v varstveno-delovne centre. A se jim nikamor ne mudi. Tukaj se imajo lepo.
