Južnjaška uteha je film iz leta 1981, ki je bil predvsem v ZDA povsem spregledan, zato pa toliko bolj opažen po svetu. Režiral ga je Walter Hill, taisti ameriški režiser, ki je med drugim posnel Bojevnike podzemlja (The Warriors) in ki je o njem dejal: »Ne vem, kdo ima ta film rad? Sam nisem z njim zaslužil ničesar, slišim, da je priljubljen na Japonskem in v podobnih državah, vendar pa imam občutek, da se ni prijel prav nikjer.«
A težko je verjeti, da se Hill, medtem ko je ponavljal, kar je izjavil, ni zavedal, da je imel zunaj ZDA njegov film izjemen doseg in učinek. Ne samo zaradi sporočilnosti, da sta nadutost in ignoranca v nepravem času in na nepravem kraju lahko usodni, ampak tudi zato, ker je preko Južnjaške utehe marsikateri Evropejec izvedel za do tedaj docela neznan glasbeni žanr – zydeco. Ta je bil zvočna kulisa filmskemu dogajanju; enemu najbolj surovih in hladnokrvno natančnih ubijanj, kar jih je bilo zabeleženih na filmski trak.
Zgodba Južnjaške utehe je enostavna in postavljena v leto 1973 in je na neki način podobna filmu Odrešitev (Deliverance). Skupina rezervistov ameriške nacionalne garde pride na manevre v močvirno Louisiano, kjer naletijo na kreole oziroma cajune. O njih ne vedo ničesar. Niti da obstajajo, še manj jim je jasno, da čeprav so Američani, ne govorijo angleško, temveč francosko. Kar jim je posebej smešno in posmehovanja vredno. A ne za dolgo.
Kreoli oziroma cajuni v Louisiani francosko govorijo kot del podedovanega izročila svojih prednikov, prebivalcev Louisiane iz časov, ko je bila ta (do leta 1803) še francoska kolonija. Pri tem je zanimivo, da kreolstvo kot tako ni vezano na raso, saj so že francosko kolonijo naseljevali prišleki iz vseh koncev Evrope, vključno z Nemci, Italijani, Čehi in še kom. Zaradi tega ima v kreolski oziroma v zydeco glasbi harmonika podobno nezamenljivo in ključno vlogo kot v primeru mehiške. In to ne dosti drugačna harmonika od tiste, ki je značilna za Beneške fante, s svojim igranjem ji je blizu tudi Janez Škof.
Do inicialnega zapleta v filmu pride, ko enega od rezervistov, ki plujejo v čolnu, popade kretenska ideja, da na domorodne kreole, lokalne ribiče in lovce, ki jih je opazil na obali, izstreli dolg rafal iz mitraljeza. Za šalo. Rezervisti namreč niso imeli ostrega bojnega streliva, ampak zgolj manevrsko. A odgovor cajunov je brezkompromisen. Vrnejo se s pravim strelivom, ubijejo prvega in začnejo neusmiljen lov na ostale rezerviste. Po močvirju, ki ga sami poznajo do potankosti in ob zvokih »slide« kitare in zydeca.
Temeljno delo Rya Cooderja
Avtor »soundtracka« oziroma glasbene podlage za Južnjaško uteho je Ry Cooder, danes 75-letni ameriški kitarist, znan po igranju kitare na »slide« ali drseč način, kar je tehnika, pri kateri se toni na ubiralki iščejo s premikanjem kovinske cevi po strunah in ne tako, da se na njih pritiska s prsti. Podobno kot se igrajo tudi havajske kitare.
Cooder je pred tem kot inštrumentalist opozoril nase s studijskim igranjem na ploščah številnih zvezdniških imen kot Rolling Stones ali Van Morrison. Kot avtor filmske glasbe je z režiserjem Hillom sodeloval že pri filmu Jezdeci na dolge steze iz leta 1980, filmu o tolpi Jesseja Jamesa, najbolj pa je zaslovel z glasbo za film Paris Texas nemškega režiserja Vima Vendersa. V njem je »slide« kitaro, ki jo je širno občinstvo do tedaj poznalo kot del blues in blues rock glasbe, Cooder predstavil kot samostojen inštrument. A kar je v Paris Texas zaokrožil, je prvotno zastavil prav v Južnjaški utehi, predvsem je pa v njej predstavil zydeco.
Ta je bil pred tem zunaj poznavalskih krogov neznanka, enako kot so bili neznanka cajuni, prebivalci louisianskih močvirij. Enega od možnih odgovorov na vprašanje, zakaj je bil zydeco dolgo spregledana zvrst, zagotovo ponuja dejstvo, da je zydeco prej francoska kot pa anglosaksonska oziroma ameriška glasba. Imperialistična moč francoske kulture pa je v primerjavi z anglosaksonsko manjša.
Obenem ima zydeco problem sleherne narodnozabavne oziroma ljudske glasbe – med urbanim občinstvom je bil hitro spregledan, podcenjen in tudi nerazumljen v svoji osnovi. Ta pa je, da gre za glasbo za ples. Glasbo »za žur«, kot se tudi reče. O tem govorijo enostavni naslovi največjih uspešnic žanra, v katerem besedila tudi praviloma niso dolga in zahtevna. Tak primer je My toot, toot, skladba, s katero se je Sidney Simien ali Rocking Sidney leta 1984, ko je bil že v 49. letu življenja, kot prvi izvajalec prebil na ameriško lestvico z zydeco glasbo. Do tedaj je za glavnega zydeco izvajalca veljal Doug Kershaw, kreolski pevec, ki je konec šestdesetih izdal skladbo Diggy Liggy Lo, medtem ko za najbolj znano skladbo, ki časti izročilo kreolov oziroma cajunov, nemara še danes velja Jambalaja. A ta je avtorstvo ameriškega country pevca Hanka Williamsa iz leta 1952 in je bila v originalu odpeta v angleščini. Jambalaja je namreč ime za kreolsko jed, ki združuje okuse klobas, mesa in rakov.
Barva denarja
Avtentične zydeco glasbe do pojava filma Južnjaška uteha ni bilo slišati, zato je šele skladba Parlez Nous A Boire zasedbe The Balfa Brothers, ki je bila v francoščini in se v filmu pojavi ob prizorih kreolske zabave, na kateri se naturalistično koljejo prašiči, odkrila prav čare zydeca. Sozvočja vokalov, harmonike, violin, kitare in ritma, ki se praviloma udarja na desko za pranje perila. Balfa Brothers, kreolska zasedba, ki je obstajala vse od štiridesetih let prejšnjega stoletja naprej, je skladbo prvič posnela že leta 1967, a je zaslovela šele potem, ko se je pojavila v filmu. A ko se je pojavila, je učinkovala takoj.
V filmu se pojavi proti koncu, potem ko zadnja dva preživela rezervista prideta v naselbino kreolov, kjer poteka zabava na njihov tipičen način. Ob obilici kreolske hrane, za katero je film prav tako zbudil interes, in ob zvokih zydeco glasbe, ki jo Dewey Balfa, violinist in pevec izvaja na zabavi. Na račun skladbe bratov Balfa so hitro zasloveli tudi Angleži iz skupine Hollywood Beyond, ki so leta 1986 zavzeli vrhove lestvic z napevom What's the colour of money. Ta je v tistih časih tudi v naših krajih zavzemala položaj osrednje uspešnice. Do sodne pravde zavoljo avtorstva ni prišlo, čeprav je podobnost več kot očitna.
