Eden najbolj zakoreninjenih stereotipov je zagotovo tudi ta, da se dečki najraje igrajo z »avtomobilčki«, deklice pa s »punčkami«. Prvi torej s pomanjšanimi modeli pravih štirikolesnikov, druge z lutkami, ki jim je moč menjati obleke, frizure in podobno. Pri čemer se ne bi spuščali v to, ali je temu res tako, temveč izpostavili zanimivost. In sicer, da tako najbolj priljubljena znamka prvih, Hot Wheels (od leta 1997 pa tudi njegov edini resen konkurent Matchbox), kot drugih, Barbie, spadata po isto »streho«, tisto ameriške multinacionalke za proizvodnjo igrač Mattel.
Da ne bomo preveč zašli – ko je Hot Wheels leta 1968 začel s proizvodnjo različnih pomanjšanih modelov avtomobilov, je bil eden prvih, ki so ga predstavili, tudi igrača štirikolesnika po imenu dodge deora. Zaradi njegove značilne oblike je bil med otroci in zbiratelji tovrstnih modelov izredno priljubljen, tako zelo, da marsikdo sploh ni vedel, da gre dejansko za pomanjšan model pravega avtomobila, temveč pač za igračo, ki so si jo zamislili pri Hot Wheels. Dodga deore pač ne na ameriških ne na katerih drugih cestah ni bilo mogoče uzreti. A omenjeni je bil še kako pravi avtomobil, le da ni šlo za serijskega štirikolesnika, ki bi dočakal proizvodnjo, temveč za enkratni primerek, ki sta ga v svoji garaži v Detroitu leta 1967 sestavila brata Mike in Larry Alexander. In ki je kasneje tako navdušil vodilne pri Chryslerju, da so ga pod omenjenim imenom še dolgo razkazovali kot konceptno vozilo.
Brez bočnih vrat
No, zasluge za ta izjemno atraktiven avtomobil, ki je še po več kot pol stoletja videti tako atraktiven in sodoben, kot bi naredili včeraj, pa ne gredo zgolj bratoma Alexander. Oblikovno si ga je namreč zamislil nekdanji oblikovalec pri GM in predavatelj umetnosti Harry Bentley Bradley, a šele za tem, ko sta ga leta 1964 v sodelovanje prepričala omenjena brata. Njuna osnovna želja je bila, da bi Bradley oblikoval avtomobil na podlagi takrat predstavljenega chryslerja A100 – enega izmed kar številnih takrat izjemno priljubljenih poltovornjakov, ki so imeli potniško kabino nameščeno nad sprednjo osjo. Nad idejo sta se zagrela do te mere, da sta imela pripravljen tudi rezervni načrt, in sicer bi se v primeru, da pri Chryslerju ne bi bili za sodelovanje, obrnili k njegovemu konkurentu Fordu. A ko je Bradley predstavil svojo idejo, so bili nad njo skoraj tako kot Mike in Larry Alexander navdušeni tudi pri Chryslerju, pri katerem so se brez težav odrekli enemu od svojih A100 in jih odstopili v obdelavo bratoma Alexander.
In kaj je vse skupaj tako navdušilo? »Kar sem želel doseči najprej, je bilo preoblikovati potniško kabino, ki me je spominjala na telefonsko govorilnico. Ob tem sem se hotel kar najbolj izogniti vsem 'rezom' vsem 'špranjam' v karoseriji. Če bi bili ti tako zelo lepi, bi jih bili vsi Ferrariji zagotovo polni,« je leta kasneje razlagal Harry Bentley Bradley, ki je šel pri tej ideji celo tako zelo daleč, da se je odpovedal bočnim vratom. Namesto skozi njih se je v kabino vstopalo skozi prednji del, ki je bil sestavljen iz vetrobranskega stekla, ta se je s pomočjo posebnega električnega motorčka dvigal in spuščal, ter posebne ročno izdelane panele med obema prednjima žarometoma, ki se je obračala okoli osrednje osi. Da pri vstopanju in izstopanju voznika ni bil v napoto volanski obroč, pa ga je bilo možno tudi odmakniti povsem v levo in ga znova »zakleniti« na svoje mesto, ko je bil voznik pripravljen za vožnjo. No, pa saj niti ni šlo za obroč, temveč za krmilo metuljaste oblike.
Prodali so jo na dražbi
Čeprav je vodilne pri Chryslerju avto tako navdušil, da so mu nadeli Dodgeovo značko, sta brata Alexander pri deori v dveh letih, kolikor časa je ta nastajala, uporabila tudi ogromno sestavnih delov Fordovih avtomobilov. Fordova sta bila tako vetrobransko in zadnje steklo, zadnje luči in še kaj, medtem ko je bil motor Chryslerjev 2,8-litrski šestvaljnik s 55 kilovati (102 konjema) moči. Ko se je leta 1967 pojavila na prireditvi predelanih avtomobilov Detroit Autorama, je bila z naskokom glavna zvezda, saj so ji podelili kar devet nagrad, vključno z najbolj odmevno za najboljši predelani avtomobil. »A kljub temu se ga večina spominja kot pomanjšanega modela, igrače. Še več, prepričan sem, da je le malokdo vedel, da je tak avto v resnici obstajal tudi v naravni velikosti,« se je še spominjal Bradley.
Originalno deoro pa je za tem, ko ga je eno leto Chrysler razkazoval kot konceptno vozilo, kupil avtomobilski zanesenjak Al Davis, nakar ga je podedoval njegov sin Al mlajši, ki je leta 1998 navezal stik s Harryjem Bradleyjem in ga prosil, naj mu pomaga avto obnoviti, da bo videti, kot je bil leta 1967. To jima je v veliki meri tudi uspelo, le da je karoserija izpadla precej bolj zelenkasta od originalne zlate barve. Leta 2009 se je takšna znašla na dražbi v Kaliforniji, kjer so jo neimenovanemu kupcu prodali za 324.500 dolarjev.