»In zmagala je Slovenija!« se je v soboto po koncu zadnje moštvene tekme sezone svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici zaslišalo iz zvočnikov. Okoli 18.000-glava množica gledalcev je ponorela, preden je v en glas zapela slovensko himno. Zastave so divje plapolale, da so popolnoma prekrile ozračje nad množico, v kateri so navijači vse dopoldne skakali, vzklikali in se na druge načine hrupno veselili uspehov slovenskih skakalcev. Takšna – bučna in odeta v barve slovenske zastave po zaslugi navijačev od blizu in daleč – Planica pač mora biti, so se strinjali gledalci, naravnost navdušeni, da so bili lahko po dveh letih premora del planiškega praznika.
Drugače, kot je bilo včasih
Za številne obiskovalce se je dan, ki so ga preživeli v Planici, ne glede na to, ali je bil to četrtek, petek, sobota ali nedelja, začel že zelo zgodaj. Nekaj ur pred začetkom prve serije smo v soboto srečali kar nekaj navdušencev nad smučarskimi poleti, ki so se vračali s pohoda v dolino Tamar. Od doma so morali skorajda sredi noči, da so se izognili gneči na cesti, a temperature na prizorišču so bile zjutraj še pod lediščem, zato so s pohodom poskrbeli za ogrevanje. Tudi Toni Bulc se je z Dolenjske z ženo odpravil že ob petih zjutraj. Njegova razširjena družina nam je padla v oči zaradi popolne navijaške opremljenosti. »Zastava mora biti, kakšna kapa z logotipom in slovenske barve na licih tudi,« je opisal. Njegovi vnukinji Maša in Neja sta nam pokazali, kako glasni sta njuni leseni raglji, njuna nasmejana lica pa so krasile barve slovenske zastave. Bulc, ki je bil včasih tudi sam skakalec, v Planico hodi že več kot pol stoletja in je vesel, da je po dveh letih lahko spet del planiškega dogajanja. »Na splošno se z leti veliko spreminja. Modernizacija je naredila svoje, pa tudi kultura navijanja je na višji ravni. Včasih je bilo pijančevanja odločno preveč,« je dejal, njegovi domači pa so nam to potrdili.
Da se je ta del planiškega dogajanja izboljšal, opaža tudi bolničarka Helena Brand iz Rdečega križa Logatec. Navijačev, ki so potrebovali pomoč, tudi zaradi drugih težav, namreč v soboto, kot nam je povedala, ni bilo veliko, zato je lahko s kotičkom očesa spremljala tudi tekmovanje in se veselila slovenskih uspehov. Z zanimanjem pa je dogajanje spremljal tudi enoletni Liam iz Kočevja, eden najmlajših udeležencev sobotnega tekmovanja. Glede na to, da so razmere negotove in da si je bilo možno dogajanje po dveh letih spet ogledati v živo, njegova starša Katja in Jan Oberstar sploh nista razmišljala, da ga ne bi pripeljala. »Želiva, da še on doživi nekaj tega vrhunskega vzdušja,« sta dejala.
Od veselja so tudi jokali
Da je bilo vzdušje vse dni neverjetno, je potrdil tudi prodajalec navijaških pripomočkov Matjaž Rakovec. »Vidi se, da so ljudje željni Planice. Zdi se mi, da se malo drugače vedejo, kot so se včasih. Po dveh letih premora opažam, da se zavedajo, kako so to pogrešali,« nam je zaupal. Še posebej pa je bilo veselo, ker so dneve kronali uspehi slovenskih skakalcev. »Že v petek je bilo zelo čustveno, kot da bi bilo državno prvenstvo, ko so prva štiri mesta zasedli naši letalci. Od sreče smo kar malo jokali,« je dodal in nas opomnil: »Ljudje imajo res radi Planico. To je največji slovenski praznik, saj ni važno, od kod pridejo, tukaj pa držijo skupaj kot nikjer drugje.«
»Ni stvari, ki bi Slovence tako povezala kot Planica in uspehi naših skakalcev,« je prepričan tudi Igor Šorn iz okolice Jesenic. Obiskal je številna tekmovanja smučarskih skokov po svetu, s tem športom sta se ukvarjala tudi njegova sinova, in na takšno vzdušje ni naletel nikjer. Sam je bil v Planici prvič pred 60 leti z očetom, je ponosno povedal in nam zaupal, da pozna najboljše kotičke za spremljanje prireditve. Precej manj izkušenj s Planico pa je imela četverica Poljakov, saj so se pred epidemijo pod planiško velikanko med navijače pomešali štiri leta zapored. Čeprav so bili med redkimi tujimi navijači, po besedah Katarzyne Mencnerowske letos dogajanja niso želeli zamuditi. To, da njihovim rojakom ni šlo najbolje, pa jih sploh ni motilo. »Veseli smo za zmago slovenskih letalcev, saj so ta trenutek najboljši in si jo resnično zaslužijo,« je poudarila. Sicer pa so v Planico prišli, podobno kot drugi naši sogovorniki, predvsem zaradi vzdušja. »Tako, kot se tukaj zabavamo, se nikjer drugje ne. Plešemo, skačemo in mahamo z zastavo,« je pokazala na izjemo dolg drog s poljsko zastavo. Sicer pa je poleg poljskih na prizorišču med tujimi zastavami plapolalo še nekaj nemških, čeških, norveških ... Največ pa je bilo seveda slovenskih. Vihtel jo je tudi Srečko iz Celja, ki je skupaj z ženo Natalijo v Planico prišel kar za štiri dni. Takšnega dogajanja po tako dolgem premoru se po njegovem ne spodobi zamuditi, še več, uspehe naših skakalcev je po njunem mnenju treba praznovati po vsej državi.
