Generalni direktor je bil imenovan na lastno zahtevo, na podlagi »poenostavljenih« razpisnih kriterijev, pisanih na njegovo kožo, čeprav prej formalno ni odstopil, kar bi nov postopek sploh omogočilo. Seveda je imenovanje logičen korak uresničevanja strategije vodilne vladne stranke, ki jo »pridno« izvajajo predsednik in večina članov novega programskega sveta javne radiotelevizije, njen novi-stari generalni direktor ter (v. d.) funkcionarji in (v. d.) uredniki, ki jih ta imenuje. Ta strategija vključuje (zlonamerno) sprevračanje, zavračanje, neargumentirano črnjenje in javno napadanje ravnanj, izjav in stališč (kritične) javnosti, stroke, večine raziskovalcev medijev, novinarjev RTV Slovenija in večine njihovih stanovskih kolegov, ki opozarjajo na »sovražni« prevzem javne radiotelevizije, na nesprejemljive posege v njeno avtonomijo in novinarsko delo ter jim etično in pogumno nasprotujejo. Del strategije sta delovanje predsednika programskega sveta in njegovo »prijazno in strpno« pojasnjevanje stališč in sklepov programskega sveta, ki neposredno posegajo v avtonomijo in konkretno delo novinarjev ter črnijo novinarski sindikat. Če je Slovenija (še!?) demokratična, je sprevrženo, da novinarje RTV, ki opozarjajo na problematičnost ravnanj in odločitev notranjih oblastnikov in aktualne oblasti, obtožijo blatenja ugleda hiše. Ko vodstvo RTV njihovo ravnanje razglaša za škodljivo in neprimerno, to predstavlja nedopustno cenzuro in napoved možnih sankcij, poskus discipliniranja novinarjev in zaposlenih ter sindikata, ki si drznejo izraziti svoje mnenje in opozoriti na sporno ravnanje. Prepričani o svojem uspehu se akterji strategije »sovražnega prevzema« niti ne trudijo, da bi jo prikrili.
Demokracija jim je odveč
Mediji so v demokracijah četrta veja oblasti, ki mora biti neodvisna, avtonomna, strokovna in odgovorna javnosti, da lahko odigra svojo vlogo v javnem nadzoru treh vej oblasti. Zato moramo strategiji »sovražnega prevzema javne RTV« nasprotovati in opozarjati, da pomeni neposreden napad na demokracijo, ki je nedopusten in neustaven.
Zagovorniki omenjene strategije in dvomljivci bodo naše stališče razglasili za radikalno, črno-belo, nevarno in sovražno. Ponavljali bodo tezo o »škodljivi razdeljenosti« slovenske družbe, ki ruši enotnost v težkih časih. Prepričani so, da se lahko poenotimo le na podlagi njihovih stališč in strategij. Preostala mnenja razglašajo za napačna, nesprejemljiva. Ne zanima jih, da sta pluralizem in različnosti nujna za obstoj in delovanje demokracije ter usklajevanje različnih pogledov in interesov. V resnici jim je demokracija odveč, ker menijo, da komplicira življenje in uresničevanje »njihovega prav«.
Demokracija ni idealen sistem, a nasprotniki enoumja in arbitrarnega omejevanja svobode vemo, da boljše alternative nimamo. Hitler, Putin in mnogi populisti, avtokrati ter diktatorji so zmagali na volitvah, potem pa so demokracijo zlorabili, jo omejili ali ukinili, da so utrdili svojo absolutno oblast. To jim je uspelo, ker se ljudje ne zavedajo, da se moramo za demokracijo stalno boriti. Oblastnikom, ki ogrožajo demokracijo, se ne uprejo, ker se (v strahu zase, svojce, svoje premoženje in privilegije) bojijo upreti ali je pasivnost zanje (naj)bolj udobna. Ko spoznajo, kaj se dogaja, je pogosto prepozno, demokratični sistem je že razgrajen. V okoljih brez trdne in zasidrane demokratične tradicije so demokratični sistemi še šibkejši. Demokracija ni stanje in cilj, dosežen enkrat za vselej, ampak je proces, ki je negotov in vedno ogrožen. Zgolj občasno sodelovanje ni dovolj. Demokracija terja stalno angažiranje in participacijo, stalno nadzorovanje izvoljenih pri izvajanju oblasti, vključno z uveljavljanjem njihove politične odgovornosti, ko ne delajo dobro, ko omejujejo in/ali ogrožajo demokracijo.
Propaganda v imenu domoljubja
Vojna v Ukrajini potrjuje pomen dobrega, celovitega in objektivnega informiranja. Na vseh straneh korektno informiranje nadomešča propaganda, kakršna ustreza oblastnikom, lastnikom in vplivnim elitam. Črno-bela propaganda v imenu domoljubja, nacionalne varnosti in enotnosti cenzurira, kar ni všeč oblastnikom, lastnikom, vplivnim elitam in njihovim podpornikom. Pravno urejena državna cenzura je škodljiva in problematična. Še bolj problematična je cenzura, ki jo (arbitražno) uveljavljajo lastniki medijev, upravljalci in privatne korporacije, zlasti monopolisti na svetovnem spletu. Vemo, kdo je v ukrajinski vojni agresor, ki krši mednarodno pravo in njegova načela, vključno z vojnim pravom. Vendar slika ni le črna in bela; cenzura in omejen pretok informacij prikrijeta vse odtenke sive in milijone barv. Noben igralec ni brezmadežen in nedolžen. »Vzhod« in »zahod« razmišljata predvsem o (ozkih) lastnih interesih in svojem »prav«.
Mokre sanje diktatorjev, avtokratov in populistov so absolutna oblast, moč in vpliv ter kontrola nad mediji in javnostjo, kakršno ima v Rusiji predsednik Vladimir Putin, ki se je pridno učil od sovjetskih predhodnikov in posnemal druge vzore, vključno s fašistično in nacistično propagando, različnimi omejitvenimi ukrepi v imenu nacionalne varnosti ter propagandnimi prijemi globalnega kapitalizma. Ni presenetljivo, da se po Putinu zgledujejo in ga občudujejo nekateri populistični in avtokratski politiki (n primer Donald Trump in Jair Bolsonaro) ter evropski desničarji in zagovorniki iliberalne demokracije, kakršen je Viktor Orban. Čeprav je Madžarska članica Evropske unije (EU), jo je pretvoril v svoje »podjetje«, v katerem v celoti obvladuje in nadzoruje medijsko pokrajino. V njej so skoraj vsi javni in zasebni mediji, katerih lastniki so Orbanovi tajkuni ali njemu naklonjeni posamezniki, postali vladna medijska trobila. Če bi bilo tako v času vključevanja v EU, Madžarska ne bi postala članica, ker ne bi izpolnjevala demokratičnih pogojev. Žal EU, ki vpliva na razvoj v državah kandidatkah, nima učinkovitih mehanizmov, s katerimi bi preprečila negativne družbene pojave in ogrožanje demokracije v državah članicah. To mora skrbeti tiste, ki verjamejo, da je EU zanesljiva varuhinja demokracije v državah članicah. Janez Janša se uspešno zgleduje pri svojem zavezniku in prijatelju Orbanu, ki mu pri uresničevanju opisanih strategij in načrtov v Sloveniji učinkovito pomaga.
Strinjam se z Janezom Janšo, da Evropa in demokratični svet v odnosu do Putina in njegove agresije v Ukrajini ne smeta ponoviti napak, kakršna sta bila popuščanje Hitlerju in sklenitev münchenskega sporazuma. A vsaj toliko kot Putin, ki je napadel Ukrajino, demokracijo, njena načela in vrednote ogrožajo tudi tisti, ki jo spodkopavajo in omejujejo od znotraj v demokratičnih državah, zlasti v članicah EU. Zato demokrati in EU ne smemo popuščati Orbanu, njemu podobnim populističnim in avtokratskim politikom, zagovornikom »neliberalne demokracije« in režimom na oblasti, ki kršijo in rušijo temelje demokracije ter hočejo nadzorovati in omejevati medijsko pokrajino in poročanje medijev.
Populist ni le Janša
Gre za svobodo javne besede in demokracijo v Sloveniji! Zato moramo preprečiti uresničenje strategij omejevanja in/ali uničenja medijske svobode in javnega medijskega servisa. Stranke, ki bodo nastopile na volitvah in se razglašajo za nasprotnice teh politik in strategij, bi se morale zavezati, da bodo, če na volitvah zmagajo, popravile ali vsaj omejile že storjeno škodo. Razrešiti morajo sedanje vodstvo javne RTV, vključno s člani programskega sveta in nadzornih organov, ki strategijo političnega podrejanja in uničevanja te institucije podpirajo in uresničujejo. Organi pregona naj preverijo obstoj morebitne kazenske odgovornosti akterjev, novo vodstvo javne RTV pa naj uveljavi njihovo odškodninsko odgovornost, kadar oceni, da so s svojim ravnanjem in odločitvami škodovali instituciji, zaposlenim in javnosti.
Za zagotovitev avtonomije in neodvisnosti Slovenske tiskovne agencije in javne Radiotelevizije Slovenija ter preprečevanje ali vsaj omejevanje interesov in poskusov politike in posameznih strank, da ti instituciji nadzorujejo in omejijo njuno avtonomijo, mora državni zbor čim prej po volitvah sprejeti zakonodajo, ki bo zagotovila neodvisnost, strokovnost in etičnost ter zadostno, stabilno in trajno financiranje teh javnih informacijskih servisov iz javnih sredstev. Za oblikovanje programskih svetov ter upravnih in nadzornih organov teh institucij predlagam, da vanje najmanj štiri desetine članov izvolijo zaposleni v teh organizacijah, da najmanj tri desetine članov določi žreb med kandidati, ki se prijavijo na javni razpis za člane teh organov, iz vrst strokovnjakov in znanstvenikov z relevantnih področij, preostale člane pa določi žreb med kandidati, ki jih predlagajo civilnodružbene organizacije in združenja, umetniki in zaposleni v kulturi, združenja delodajalcev in gospodarske zbornice, sindikati in delojemalci, občine in regije, kmeti, obrtniki in mala podjetja, ki niso vključena v gospodarsko zbornico.
Ker populizem opažamo tudi pri politikih, ki se predstavljajo kot opozicija in alternativa Janezu Janši ter trenutni oblasti, moramo vse politike in oblastnike ves čas skrbno nadzorovati in uveljaviti njihovo politično odgovornost, kadar svoje obljube in zaveze ter demokratična načela in pravila prekršijo.
PROF. DR. MITJA ŽAGAR je znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja in redni profesor na univerzah v Ljubljani in na Primorskem ter na Novi univerzi
