Ilirija oživljena.

I.

Ideja ilirska je podobna pod pepelom tlečemu ognju; enkrat se vidi, kakor bi bila popolnem zamrla, pa kedar zopet v viharnih časih veter pepel odnese, vidi se na dnu še vedno tleča žrjavica; vendar se pa tudi oživiti in v plamen raznetiti ne da. Oživljajoča misel, ki ilirski ideji umreti ne da, je izpoznanje, da male deželice, kakor Koroška, Štajerska, Kranjska, Goriška, Istra, Dalmacija, Hrvaška, Slavonija, Bosna itd., vsaka za sebe in druga od druge neodvisna obstati ne morejo, in da po svoji geografični legi, kakor po narodnosti nekako v eno celoto spadajo.

Ime »Ilirija« se je v zgodovini in v glavah politikov večkrat v različnih podobah pokazalo, vselej pa je bil cilj ilirizma zedinjevanje jugoslovanskih dežel in narečij. Veliki Napoleon je s hitrim ženijalnim pogledom nemudoma sprevidel, da slovenske dežele nekako vkup spadajo, ter je naslanjajoč se na starodavno ime Ilirija, ustanovil »malo« Ilirijo, obsegajočo Koroško, Kranjsko in Primorje. Za to je pel že Vodnik o »Iliriji oživljeni.« Toda oživila se ni. Po pregnanji Francozov je sicer ohranil naš cesar ime »kralj Ilirije«, ktere glavno mesto bi imela biti Ljubljana, taktično pa se je Ilirija razdrobila zopet v Koroško, Kranjsko, Gorico, Trst in Istro, ker ni bilo v interesu ponemčevalne politike, da se slovenski narod v eni deželi zedinjen pusti. Večo »Ilirijo« je imel pred očmi Stanko Vraz; on je hotel združenje Slovencev, Hrvatov in Srbov v literarnem in političnem oziru. (…) Naš Prešern je odobraval ilirsko idejo v principu, pa jej nasprotoval v praksi, ker so se Hrvatje premalo na naše narečje ozirali, ampak proglašali srbsko narečje za edino pravi pismeni jezik, katerega so pisali z latinskimi črkami. Pa Srbi, akoravno se je njihovemu narečju taka prednost dajala, vendar niso bili pri volji, zediniti se s Hrvati, nekaj iz verskih ozirov ne, nekaj pa, in to je menda glavni vzrok, ker so se bali za hegemonijo na slovanskem jugu, katere po nobeni ceni niso hoteli Hrvatom prepustiti. Srbi so rekli, da Hrvatov ni, in da so ti le katoliški Srbi. Na to jim je odgovoril Starčević, da Srbov ni in tudi Slovencev ne, ampak »sve i svuda Hrvati.« Tako se je pokopala ideja ilirizma po trmi Srbov in Hrvatov, kateri so, namesto ozirati se na skupne interese in na skupne sovražnike, prepirali se le vedno, komu gre prednost med Jugoslovani; napuh je zadušil bratsko ljubezen, in kakor Hrvat Starčević v gnjusnem in ostudnem napuhu le Hrvata za človeka smatra, sicer pa vse sosedne narode, Madjare, Srbe, Slovence, Bulgare, in tudi Ruse z najgršimi imeni pita in zasramuje, tako se tudi Srbi ne morejo dosti napihniti s svojo »misijo«, ter zaničljivo gledajo na nas avstrijske Slovane, nazivaje nas »švabami«, ter nas niti za brate poznati nečejo, pa ne mislijo, koliko jih mi v omiki in civilizaciji nadkrilujemo, ter da bodo vendar le iz hrvaških rok civilizacijo sprejeti morali, kakor jo mi sprejemamo iz rok Nemcev in Italijanov. Ravno spoznanje, da so Srbi v kulturnem oziru na nas navezani, oživilo bo vnovič ilirsko idejo.

Zakaj mi danes o tem govorimo? Ker je vprašanje na dnevnem redu, kam ima priti Bosna? Hrvati bi jo radi za Avstrijo, Srbi za svojo kneževino. Kdo ima tu po pravici odločiti? Mi menimo, da Bošnjaki sami. In če jim bode dano na izbiro, potem sodimo, da se bodo odločili za Avstrijo. Kajti, kaj ima biti namen nove vlade v Bosni? Ona bode morala deželo in ljudstvo kultivirati in olikati. Pa kako hoče Srbija Bošnjake olikati, ker je sama civilizacije še tolikanj potrebna?! (…) Drugi dokaz za jako borno civilizacijo srbskega naroda je njih sovraštvo do katoličanov, s katerim je v soglasju tudi sovraštvo Hrvatov do pravoslavja. V deželah, kjer se ljudje sovražijo zaradi vere, tam mora civilizacija še na nizki stopinji biti, ker pravo načelo krščansko je, sovražiti zmoto, človeka pa, ki je v zmoti, ljubiti kot svojega bližnjega in ga na moder pa previden način podučiti o tej zmoti. (…)

Najbolje je tedaj, da se Bosna združi z veliko Avstrijo, kjer preganjanja zarad vere vendar več ne poznamo.

Slovenec, 2. marca 1878

Ilirija oživljena.

II.

»Ilirizem« pomeni združenje Slovencev, Hrvatov in Srbov, za to se imenujejo ta tri plemena skupno »ilirsko« pleme. Dosedaj so bili Srbi separatisti; ako se pa Bosna združi z Avstrijo, morali se bodo bosenski Srbi poprijeti »ilirske« ideje, morali bodo hrepeneti po združenji s Hrvati in Slovenci, da se jugoslovanski živelj ukrepi in veljavo pridobi. Če se avstrijska vlada tej »ilirski« ideji ne bode ustavljala, ter bode vse te dežele pridružila v eno celoto, kakor nekteri pričakujejo, potem bo vresničen naslov našega članka »Ilirija oživljena«. Ako se kdo spodtika nad imenom »Ilirija«, mu zamoremo reči: To ime je edino, ki nas Slovence, Srbe in Hrvate združiti zamore. Srbi nečejo biti Hrvatje, Hrvatje ne marajo slišati imena Srb, Slovenci ne maramo biti ne Hrvatje ne Srbi imenovani; Jugoslovane se ne moremo klicati, ker to so Bulgari tudi. Tedaj ostane nam avstrijskim Jugoslovanom le ime »Ilirec.« (…)

Slovenec, 5. marca 1878

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib