Preizkušali smo Husqvarnin AM 315 Mark II, sveže posodobljeno različico uspešnega modela robotske kosilnice, ki je namenjena srednje velikih travnikom. Proizvajalec jo priporoča za površine velikosti do 1500 m2, kar je ocena za optimalne terenske pogoje oziroma velik travnik v enem kosu. Pri bolj razgibani površini z več conami košnje je po naših izkušnjah primerna za približno tretjino manjšo površino oziroma okrog 1000 m2.
Član velike robotske družine
Robot AM 315 Mark II pripada skupini robotov za manjše in srednje vrtove. Umeščen je med podoben model AM 305 in precej večji AM 420, ki je član zmogljivejše serije 400. Razlika med AM 305 in AM 315 Mark II je zgolj programska. Operacijski sistem preizkušanega modela omogoča daljše intervale košnje kot pri AM 305. Na travniku preživi AM 315 Mark II z vsakim izhodom več časa, kar pomeni boljši rezultat na velikih površinah, pa tudi pri košnji prehodov, ožin in drugih nepravilnih oblik, ki jih običajno najdemo na travnih površinah v okolici naših domov.
Izkušen monter pozna vse odgovore
Montaža robotske kosilnice se začne s polaganjem mejnega kabla. Če se tega lotimo sami, ga na tla pritrjujemo s posebnimi klini, ki so skupaj s kablom del ločenega kompleta za montažo. Veliko kupcev se odloči in montažo prepusti prodajalcu. Ta položi žico s pomočjo stroja približno pet centimetrov globoko v tla. V našem primeru je bila izbrana Husqvarnina profesionalna žica z oranžnim ovojem, ki je trpežna in v zemlji dobro vidna, zato so poškodbe tudi po več letih uporabe redke. Popravilo poškodovanega kabla ni zahtevno, a kosilnica se ob izgubi signala ustavi ter čaka na iskanje mesta poškodbe in popravilo kabla. Močnejši mejni kabli so nujni ob prisotnosti voluharja, ki lahko pri tanjšem kablu postane ponavljajoča se težava, ki jo reši šele menjava z odpornejšo različico. Montaža polnilne postaje in dobrih 200 m kabla je izkušenima delavcema vzela približno dve uri, medtem ko bi ročna postavitev tudi izkušenim polagalcem (ki v navodilih ne iščejo potrebnih razdalj, odmikov in specifičnih rešitev) vzela vsaj trikrat toliko časa. Namestitev robota v lastni režiji je sicer počasna, a razmeroma enostavna. Navodila so jasna, poleg klasične knjižice imamo na voljo tudi krajši izvleček, ki nam pomaga spoznati zakonitosti robotske košnje, preden se poglobimo v navodila. Težave se lahko pojavijo pri bolj kompleksnih vrtovih ali pri površnem branju navodil, zaradi česar bi kabel na tla pritrjevali na napačnih razdaljah – od robnikov, polnilne postaje, pri nameščanju zanke okrog ovire … Glede postavitve se posvetujte s prodajalcem, saj bo le optimalna postavitev izkoristila ves potencial robotske kosilnice, njihov nasvet pa je koristen tudi pri programskih nastavitvah.
Žice, senzorji in umetna inteligenca
Kosilnica gibanje prilagodi dvema vrstama zunanjih ovir – fizično oviro in mejno žico. Mejna žica omejuje košnjo brez kontakta. Z njo je ograjen celoten travnik, lahko pa s polaganjem v obliki zanke iz košnje izključimo določena območja. V našem primeru je bila to gredica vijolic pod drevesom – zaščita z ograjo ni potrebna, če mejni kabel kot zanko podaljšamo do drevesa. Signal kabla je dovolj močan, da ga senzorji kosilnice zaznajo tudi pod tlakovci ali vrtnimi ploščami. Poleg mejne žice je pomembna še vodilna žica. Njen začetek je na polnilni postaji, poteka po sredini območja košnje do najbolj oddaljene točke, kjer se priključi na mejni kabel. Funkcionira kot cesta – je hitra povezava za robota, ki se po polnjenju odpravlja na odmaknjen del travnika ali pa se ob koncu košnje vrača k postaji na polnjenje. Konkurenčna prednost husqvarne je po njihovih besedah naključen položaj robota glede na vodilno žico pri vračanju k postaji, zaradi česar ne prihaja do obrabe tal.
Učenje na zahtevnem območju
Robotske kosilnice niso domače zgolj na ravninah, tudi na nagnjenem terenu so precej zmogljive. Preizkušeni model lahko teoretično kosi naklone do 40 % oziroma okrog 22°. Obnašanje na klancu nas vedno pozitivno preseneti, mora pa biti na dnu in na vrhu klanca dovolj ravnine, da kosilnica ne obrača na strmini. Premagovanje klancev lahko še izboljšamo z nakupom nadomestnih koles za zahtevnejši teren, čeprav se v praksi pokaže, da so klanci za robote razmeroma majhna težava, večja pa jame in kotanje na slabše urejenih. Te je treba postopno sanirati, da je površina za košnjo brez kritičnih točk, na katerih bi obtičala. Medtem ko je teren izziv za pogonska kolesa, so ozki prehodi in ovire izziv za programsko opremo. Kosilnica se takšnih območij na začetku loteva nekoliko okorno in obrača bolj pogosto kot kasneje, ko računalnik že sporoča najbolj optimalne ukaze za košnjo določenega območja. Prve metre košnje smo opazovali med vrtnimi gredami, kjer je bilo med njimi le približno meter prostora. Kosilnica se je med košnjo v cik-caku od ene do druge gredice večkrat obrnila in iskala pot. Robotska kosilnica si rešitve takšnih labirintov vtisne v spomin in sčasoma je gibanje optimizirano; nepotrebnega zaletavanja je manj, s tem pa tudi manj obračanja, obrabe tal in plastičnih odbijačev kosilnice.
Na košnjo še najbolj vpliva dež
Z robotsko košnjo imamo malo dela. Morda bo v prvih dneh potrebnih nekaj posegov na površini, kasneje pa bi moral biti delovni dan kosilnice popolnoma avtomatiziran. Občasno moramo s krpo ali šibkim vodnim curkom (nikakor ne z visokotlačnim čistilnikom) očistiti podvozje ter zamenjati nožke, ki režejo travo. Gre za tri lahka aluminijasta rezila, ki so pritrjena z enim vijakom. Potreba po menjavi rezil je običajno najbolj pogosta v prvi sezoni košnje, ko je trava zaradi neredne košnje še bolj trpežna. Interval čiščenja je lahko daljši, kadar kosilnica ne kosi po mokri travi, zato naj bo časovnik kosilnice nastavljen tako, da kosi šele, ko sonce osuši jutranjo roso. Čisto podvozje in ostra rezila po izkušnjah s prejšnjih testov bistveno prispevajo k lepemu videzu trave in vsem lastnikom robotskih kosilnic priporočamo, da to kratko vzdrževanje opravite pogosto, na primer vsakih 14 dni.
