Za prva dva dela trilogije Wolf Hall je avtorica prejela bookerja, najvišjo nagrado za v angleškem jeziku napisano leposlovje. Podelili bi ji še tretjega, a so menda v žiriji ocenili, da bi bilo to že malce nespodobno. Da bi kakšen avtor to odlikovanje prejel dvakrat, se je doslej v dobrih petdesetih letih podeljevanja zgodilo le štirikrat. »Naša odločitev temelji na čisti veličini knjige, na drznosti pripovedovanja in odlično zastavljenih prizorih. Hilary Mantel je na izjemen način ustvarila sodoben roman, ki se dogaja v 16. stoletju. To se nam je zdel izjemen pripovedovalski dosežek,« je med drugim zapisano v utemeljitvi nagrade booker. Pri Guardianu so vse superlative, s katerimi kritiki glede Wolf Halla že tako ne skoparijo, nadgradili še z – morda vendarle malo preuranjeno in zelo britanskocentrično – odločitvijo, da roman razglasijo za najboljše leposlovno delo 21. stoletja.
Ne samo kritike, Mantlova je s svojo trilogijo očarala tudi bralce. Ko je lanskega marca izšel zadnji del, se je na prireditvi ob polnočnem izidu pred londonskim Towerjem – kjer je bil pred nekaj manj kot pol tisočletja zaprt glavni junak trilogije Thomas Cromwell – zbralo na stotine neučakanih bralcev. Neverjetna priljubljenost knjig morda daje vtis, da gre za lahkotno, razburljivo in neodložljivo čtivo, skratka takšno, kakršno običajno pritegne množice. A da ne bo pomote: Wolf Hall nikakor ni tipičen zgodovinski roman. Ljubiteljev strastnih ljubezenskih zgodb, voajerističnih vpogledov v spalnične aktivnosti monarhov in navdušencev nad epskimi bitkami roman najverjetneje ne bo prevzel.
Hilary Mantel se namesto kraljem in kraljicam posveča predvsem »stricu iz ozadja«, Thomasu Cromwellu, bistremu in neznansko iznajdljivemu moškemu z osupljivim kariernim vzponom: od dečka, čigar pijanski oče je zabavo našel v tem, da je sina zverinsko mlatil, do kraljevega ministra, v veliki meri zaslužnega za angleško reformacijo. Znana in neštetokrat ekranizirana ter v romanih popisana zgodovinska dejstva o Henriku VIII. in silnih naporih, ki jih je vlagal v to, da bi si zagotovil moškega potomca, so bila doslej večinoma predstavljena s perspektive kralja ali katere od njegovih žena, nesrečnic, ki so po kratkotrajnem zakonu in neuspelem poskusu roditi naslednika večinoma ostale brez glave. Prav Cromwell je bil tisti, ki je kot kraljeva desna roka skrbel za nemoteno menjavo soprog. Po dobrih dvajsetih letih od Henrikove poroke s Katarino Aragonsko, ko je bilo že jasno, da mu ne bo rodila moškega potomca, se je je kralj po dolgotrajni borbi odkrižal z razveljavitvijo zakona, kar je bilo za Vatikan kajpada nekaj nezaslišanega, spor s papežem pa se je končal tako, da je Henrik ustanovil svojo Cerkev in se razglasil za njenega glavarja. Prva knjiga trilogije se tako posveča intrigam, s katerimi je Cromwell kralju utrl pot za poroko z Anne Boleyn, v drugem in tretjem delu pa se zvrstijo še preostale štiri žene.
Meje med resnico in fikcijo
Izjemna prepričljivost Wolf Halla izhaja iz avtoričine temeljite poglobitve v zgodovino tega obdobja. Čeprav ni nikoli trdila, da je trilogija karkoli drugega kot na dejstvih zasnovana fikcija, so številni njene opise ljudi in dogodkov vzeli za suho zlato. Nekateri zgodovinarji se že pritožujejo nad študenti, ki bi silno radi resno razpravljali o ljudeh in dogodkih 16. stoletja, kot jih je portretirala Mantlova. Na negodovanje zgodovinarjev se je odzvala tudi avtorica, ki se je udeležila več predavanj v organizaciji BBC, na katerih je govorila o ločnici med dejstvi in fikcijo. »Dejstva in alternativna dejstva, resnica in verodostojnost, znanje in informacije, umetnost in laž: kaj bi lahko bilo bolj aktualnega od razpravljanja o tem, kje so meje?,« je prepričana.
Trd prevajalski oreh
Kot bralec hitro ugotovi, je bilo v 16. stoletju ime Thomas strašansko popularno. V prvi knjigi trilogije poleg Cromwella nastopi še enajst drugih Thomasov, bralski izziv pa povečuje tudi način, na katerega je Mantlova zapisala zgodbo. Čeprav se ni odločila za starodoben jezik, pač pa za nevtralnega, je razvila svojevrsten način upovedovanja. Pripovedovalec je namreč Thomas Cromwell, ki pa o sebi večinoma govori v 3. osebi ednine, kar predvsem pri dialogih od bralca terja precej zbranosti.
Da je prevajanje Hilary Mantel trd oreh, priznava prevajalka Dušanka Zabukovec. Kako prevesti premnoge nazive angleških plemičev in kraljev, kaj storiti z vikanjem in zaimki, ki se v angleščini uporabljajo precej drugače, ter kako se lotiti dialogov, v katerih pogosto ni jasno, kdo govori? In navsezadnje, prevesti naslov ali ne? »Naslov Wolf Hall je ostal enak kot v izvirniku, ker gre za krajevno ime in ne nekakšen volčji dvor, kot bi se glasil prevod,«« pojasnjuje Aljoša Harlamov, urednik Cankarjeve založbe, pri kateri je po dolgih letih od odkupa pravic in številnih zapletih roman letos le izšel. Slovenski izid drugega del trilogije (Pripeljite obtožence) je predviden za prihodnje leto, tretji del (Zrcalo in luč) pa še za leto kasneje.