Ibrahim Nouhoum, Afričan v Sloveniji: Vedno sem si želel biti Štajerec

Za prvo mizo pri vhodnih vratih gostilne, tako da ga ni mogoče zgrešiti, sedi visokorasel možak temne polti, sklonjen nad Nedeljskim dnevnikom. Še vedno, teden za tednom, Ibrahim Nouhoum prebira časopis, s katerim je bil povezan več kot desetletje, kot akviziter in tudi novinar. Z Nedeljskim je dodobra spoznal Slovenijo, njene ljudi in njihove navade, napisal nekatere najlepše zgodbe svojega življenja, prepojene s smehom in dobrosrčnostjo.

Ibrahima je iz Malija v nekdanjo Jugoslavijo pripeljal študij gozdarstva, letošnjega decembra bo 43 let od takrat. Tu si je ustvaril družino in bil dejaven na številnih področjih družbenega življenja. Bil je predsednik združenja afriških študentov, pobudnik Afriških dnevov v Sloveniji in ustanovitelj Mednarodnega afriškega foruma, ki povezuje Slovenijo in Afriko. Sodeloval je s Slovensko filantropijo in pri številnih humanitarnih projektih, nastopal v filmih Na sončni strani Alp in Rezervni deli, trenutno pa ga lahko spremljamo v šovu Ljubezen po domače.

Vmes se je zapisal kot nepozabna figura tednika Hopla, Nedeljskega dnevnika in Dnevnika ter pustil za sabo pečat, ki ga le malokdo.

Bogat je za številne šaljive zgodbe, ki se zdijo neponovljive. Kot je bila ta, ki so jo novinarji Aleš Varoga, Tomaž Bukovec in Boštjan Istenič skovali za revijo Hopla. Ibrahim je pred prihodom ameriškega predsednika Billa Clintona v Slovenijo odigral vlogo ameriškega odposlanca, ki pripravlja teren za obisk. Vozil se je po Ljubljani kot veledržavnik, v dolgi ameriški limuzini in obdan z »varnostniki« na motorjih, obiskal ljubljansko tržnico, v angleščini klepetal z branjevkami, njegovi »pomočniki« pa so prevajali…

»Da, Nedeljski ostaja Nedeljski, vedno zanimiv, vedno se najde kaj dobrega za branje. Rad preverim, kaj pišejo moji nekdanji kolegi.«

»Bilo je leta 1990. Ravno sem delal magisterij, rodil se mi je sin in moral sem nekaj delati. Ko sem videl oglas za akviziterja Nedeljskega dnevnika in Dnevnika, sem se prijavil. Prvi vikend je bil poskusni, toda dosegel sem dober rezultat in vsi smo bili navdušeni. Bal sem se namreč, kako me bodo ljudje sprejeli, ko bom stopil do hiše. Toda bili smo v Ribnici in ljudje so se kar naročali na časopis, bil sem presenečen. Nisem bil najboljši, toda moj rezultat je bil neverjetno dober in tako sem dobil motivacijo, da nadaljujem. Na koncu smo postali fantastična akviziterska družina, v kateri smo si vsi pomagali.«

»Pomembna je bila strategija prodaje celotne časopisne hiše, pa tudi to, da sem vedel, katera območja so dobra za prodajo in katera ne. Zasavje je bilo meka za Dnevnik, tam je imel skoraj vsak naročen ta časopis. Vedno je bilo tako, da smo imeli na koncu vsakega meseca ali dva obračun in potem je bilo treba kalkulirati, kam iti, da si zbral čim več naročnikov. Nekateri so radi hodili na Primorsko, jaz pa ne, ker je bila tam zaradi meje vedno policija in sem se moral vseskozi identificirati. (Smeh.) Izbral sem Kisovec pri Zagorju, ker sem vedel, da bom tam dosegel dober rezultat. Kolega, ki je bil najboljši akviziter, je imel avto in sva šla skupaj, saj je vedel – če grem tja jaz, bo rezultat zagotovo dober.«

»Ker je v Nedeljskem toliko različnih rubrik, da vsak najde kaj zase. Nekaj je politike, zdravstva, kmetijstva, to so rubrike, ki zanimajo ljudi. Nedeljski je fenomen, ljudje so ga brali in ga še berejo ne glede na politično konotacijo, zanj ni nihče rekel, da je rdeč ali črn. To je časopis za vso družino.«

»Ne le, da sem imel v Zasavju najboljši rezultat, tudi ljudje so bili neverjetno prijazni. Tam sem nekega dne potrkal na vrata očeta dr. Janeza Drnovška. Odprl mi je uglajen gospod in me lepo sprejel. Bil je tudi naročnik Nedeljskega. Raje sem hodil po vaseh kot po mestu. V Prekmurju me je najbolj demoraliziralo, ko sem prišel do neke hiše in je pisalo na nabiralniku 'tu beremo Večer' in nato še 'hvala bogu, da sem Prekmurec'. Toda za Nedeljskega to ni bil problem, bil je povsod in naš paradni konj.«

»Od nekdaj sem imel rad naravo, posebno živali. Po koncu gimnazije sem imel več možnosti, na prvo mesto sem postavil gozdarstvo, nato biologijo in medicino. Ko sem dobil štipendijo za gozdarstvo za Jugoslavijo, sem bil zelo srečen. Bila je dobra izbira. Drugi razlog pa je bil, da je bila državna strategija Malija, da izobrazi čim več kadrov s področja kmetijstva, živinoreje in gozdarstva. Imeli smo tudi mednarodno fakulteto za politehniko, kjer so študirali tuji študenti, in zelo dobro fakulteto za medicino. Veliko je bilo štipendij in odhajali smo v Rusijo, Francijo, Nemčijo, Romunijo in Jugoslavijo.«

»Sploh ne vem, kako bi danes komu predstavil, kako je bilo takrat. Najprej sem šel iz vasi na severu Malija, 1200 kilometrov oddaljene od Bamaka, z ladjo do Koulikoroja, nedaleč od glavnega mesta. V tistih časih je bila plovba po Nigru najhitrejši način potovanja, ker ceste še ni bilo. Do Bamaka so jo zgradili, ko sem bil že v Jugoslaviji. Ladja je vozila od septembra do februarja, potovanje pa je trajalo pet dni. To je bilo pravo doživetje. Iz Koulikoroja sem se nato odpeljal v Bamako, prvič sem bil v našem glavnem mestu. Nato pa z letalom v Pariz in Beograd ter z vlakom v Ljubljano.«

»Ob desetih zvečer je šel vlak iz Beograda in prišel v Ljubljano ob sedmih zjutraj. Bilo je 5. decembra, nekaterih datumov ne pozabiš. Prvič sem se zbudil pri Trbovljah in okrog mene so bili sami hribi. Nič ne vidiš, povsod so mrtva drevesa, kot je pač pozimi. Kolegu sem rekel, 'joj, tu pa imajo beli pesek', a potem smo zjutraj videli, da je bil to sneg. Zime so bile takrat zelo mrzle, mi pa oblečeni v poletna oblačila. Bili smo trije študenti iz Malija in ko sem tistega dne sam sedel v študentski sobi, sem bil popolnoma izgubljen. Toda še istega dne sem spoznal malijskega študenta, s katerim imam še danes stike, in zvečer sem se že bolje počutil. Je pa bila kriza, bil je december, ko je vse sivo, dnevi so kratki, mraz je…«

»Da, še vedno se. V Bamaku je bilo takrat 30 stopinj Celzija, tu pa minus. Tema pozimi me je motila, kratke noči, mraz. Težko se je bilo orientirati v novem kraju, kjer so vsi govorili slovensko, jaz pa francosko in angleško le delno, kar sem se naučil v šoli. Poleg tega je v tistem času v Ljubljani malo ljudi govorilo angleško, francosko pa komajda kdo. Moj cimer je bil vsa leta študent iz Celja, alpinist, ki je prav tako študiral gozdarstvo, zelo dobro sva se razumela.«

»Da bi jaz šel v gore? No, saj mi je predlagal, toda… Šel sem kasneje, na Triglav sta me peljala kolega Ivan Štornik in Mojca Šavc. To je bilo 17. julija 1980, tudi tak datum si človek zapomni. Drugič pa sem šel, ko smo snemali film Na sončni strani Alp. A takrat s helikopterjem. (Smeh.)«

»Celje se mi zdi idealno, razdalje so kratke, knjižnica je od mojega doma oddaljena kilometer, osebnega zdravnika gledam skozi okno. Celjani živijo za svoje mesto, čuti se, da ga imajo radi. To mesto je koktajl meščanstva in podeželja, mirno je in krasno. Vedno sem si želel biti Štajerec.«

»Ha ha. Tisti napis v Prekmurju 'hvala bogu, da sem Prekmurec' mi je ostal zelo močno v spominu. Če je on Prekmurec, bom pa jaz Štajerec, sem si rekel. Tako je, iz štajerske hiše ne greš nikoli praznih rok. Vsaj kakšno pijačo dobiš ali dober štos. Štajerci so odprti in nekaj posebnega.«

»Oh, da. Toda zveze z Malijem so slabe, tam so nemiri in dogajajo se stvari, za katere ne bi nikoli pričakoval, da se bodo. V državi je stanje, ki mi onemogoča, da bi šel tja, toda ko se bodo razmere uredile, si želim, da bi dolg do te države poplačal. Ali s svojimi izkušnjami ali prek kakšnega projekta. Imam pa prek družbenih omrežij vsak dan stike s sorodniki in prijatelji.«

»Ni iz trte izvito, da je človek izšel iz Afrike. Tam je veliko prostora in razmere, ko gre za klimo in toploto, so najugodnejše za življenje. V naši družbi in družinah vsak skrbi za vsakega, ni razločevanja, ti si ženska, ti si moški. Bratrancu ne rečemo bratranec, ampak brat. Stric ni stric, ampak oče. Skoraj prepričan sem, da se mora človek vrniti k prvobitnemu načinu življenja, če hoče preživeti. Preveč smo se oddaljili od narave. Krize, ki jih imamo, niso krize razvoja, ampak krize človeštva. To, kar me ohranja in požene, ko sem slabe volje, je moja osnovna kultura. Takrat si zavrtim glasbo iz Malija in uživam v njenih občutkih. Imel sem srečo, da sem živel v Afriki.«