Štiristo. Zdi se neverjetno, a na toliko tekmah je nastopil biatlonec Klemen Bauer, preden je oznanil slovo. »Čas je. Hvala biatlonu in hvala vsem vam,« je dejal pred dnevi v Oslu, potem ko je sprožil svoj zadnji strel in še zadnjič prečkal ciljno črto. 46. mesto ni bilo pomembno, bolj zavedanje, da je pred njim drugačno življenje. Da zna biti 16. sezona v svetovnem pokalu tudi njegova zadnja, je namignil že pred meseci, ko je povedal, da se je že odločil, a tega ne želi deliti z javnostjo, ker pa je bil dobro pripravljen, so mnogi menili, da bo še vztrajal. »Zlahka bi potegnil še en olimpijski ciklus, a ne bom,« so bile zgovorne besede Ihanca, ki je bil v svetu biatlona vrsto let prepoznan tudi po svoji bujni pričeski.
Pri 36 letih seveda za svet športa ni bil več rosno mlad, a ga je ves čas motiviral njegov kolega in le dve leti mlajši Jakov Fak. Njuni karieri sta usodno povezani. Ko je bil leta 2010 na olimpijskih igrah v Vancouvru četrti, je bil Fak tretji. Ko je bil leta 2012 na tekmi svetovnega prvenstva v Ruhpoldingu peti, je Fak zmagal. »Moji dosežki so bili odlični, a nekako v njegovi senci. Res je zanimivo, kako so ti najini uspehi povezani,« je razkril za Siol. Čeprav nikoli ni dosegel takšnih uspehov, kot jih je dvakratni svetovni prvak, pa sta skupaj točila solze sreče, ko sta pred desetimi leti na svetovnem prvenstvu v mešani štafeti osvojila srebrno kolajno v družbi Andreje Mali in Teje Gregorin. To je bila tudi njegova edina kolajna na največjih tekmah. Če bi tistega leta 2010 osvojil olimpijsko kolajno, bi se mu življenje gotovo odvrtelo drugače, kot se je. A linija med zmagovalcem in poražencem je sploh v športu izjemno tanka.
Tek je bil pomembnejši od streljanja
Bil je del tako imenovane stare garde slovenskega biatlona. Zanimivo je, da je večina menila, da ni dober strelec, pa je dejansko bil. »Jaz sem strelec! Na treningih izvedem strelski nastop, kot ga je sposoben le malokdo, ampak kot kaže, nimam sposobnosti, da bi dobro streljal na tekmovanju. So pa tudi tekmovalci, ki jim na treningih težko slediš, na tekmi pa odpovedo. Pa bi si mislili, da pri teku psiha vendarle nima večje teže,« je izdal svojo »skrivnost« in razkril, da se je do zadnjega trudil, da bi na strelišču podrl več tarč. Še več, pred slovesno sezono si je celo kupil novo puškino kopito. Ko je bil mlad, je bil tekaško med najhitrejšimi. Ali prevedeno, tudi če je na strelišču grešil, je dosegel izjemne izide. A kot v številnih drugih športih se je tudi zanj prehod med profesionalce izkazal kot zahteven, vrhunski rezultati so postali povprečni. Tudi zato, ker so več stavili na tek, manj pa na strelski trening. »Ko smo dobivali analitične rezultate po tekmah, v katerih so bili razdelani časi teka, streljanja in kazenskih krogov, smo vedno najprej preverili čas teka. Vedno je bil poudarek na teku, manj na streljanju.« Tekaško so bili tako enakovredni najboljšim, celo Norvežanom, strelsko pa ...
Šport mu je bil vedno blizu. Kolesarjenje, tek, pohodi, veslanje, dvigovanje uteži. Vse to je učinkovito vključil v svoj trening, da ni bil preveč monoton. »Če bi moral biti poleti vsak dan na tekaških rolkah, bi bilo neznosno. Medtem pa si na primer vrhunski kolesar ne more privoščiti teka. Tudi plavalci samo plavajo, telovadci so ves čas v dvorani. Biatlon je tudi zaradi tega privlačen, ker si ves čas na svežem zraku.« Ob kolesarjenju, tako cestnem kot predvsem gorskem, se v zadnjem času navdušuje nad tenisom, ki ga igra vse več. Kot otrok je bil celo pobiralec žogic na turnirju v Domžalah, ko je tam tekmoval takrat še manj znani Roger Federer. Ko je Švicar razbil lopar in ga vrgel čez ograjo, ga je šel iskat prav Klemen in ima danes lopar doma. Čaka samo še na priložnost, da se mu legendarni teniški igralec nanj podpiše.
Zaradi cepljenja izpustil olimpijske igre
Vrhunski šport je seveda zahteven tudi z vidika motivacije, a sam se je vedno zlahka motiviral. V zadnjem času morda nekoliko težje, saj ga je doma čakala družina. Kot da mu šport ne bi bil dovolj, pa se je odločil tudi, da dokonča fakulteto, kar mu je že leta 2013 uspelo z diplomo na fakulteti za šport, vse skupaj pa je nadgradil osem let pozneje, ko je končal še magistrski študij. Nalogo je zagovarjal kot študent na daljavo. »Bil sem ponosen!« je dejal. Edina nekoliko temnejša lisa njegove kariere so letošnje olimpijske igre v Pekingu, na katerih bi moral nastopiti, pa ni. Nasprotuje namreč cepljenju proti novemu koronavirusu. »V sezono sem vstopil z mislijo na te igre ter do zadnjega verjel in upal, da cepljenje ne bo pogoj za udeležbo na njih. Ko je bilo to že oktobra znano, sem kar veliko razmišljal, kaj narediti. Šlo je za eno težjih odločitev, a na koncu sem se odločil tako, kot sem se. Zelo hitro sem sprejel vse posledice, torej tudi odgovornost za to, da na igrah ne bom nastopil,« je bilo njegovo pojasnilo.
Večina mu ni zamerila. Mogoče lahko zameri zgolj samemu sebi. Na štirih olimpijskih igrah kolajne ni osvojil, mogoče bi jo na petih. Olimpijske igre so vedno nepredvidljive. Kot je bil na neki način nepredvidljiv tudi sam. Bodisi kot predan mentor mladim, kot nekdo, ki je enkrat na treningu trdo delal, spet drugič bil nekoliko ležeren, ali zgolj s svojim svobodnjaškim duhom. Slovenski biatlon(ci) ga bo(do) pogrešal(i).