Ob zvokih valovanja morja in galebov, ki so jadrali po modrem nebu in nas spremljali od portoroškega Monforta do piranske Punte, smo se po dvajsetih minutah vožnje z istrskim topom privezali v mandraču, tik pred piranskim Pomorskim muzejem. Prvi del poti so študentje fakultete za pomorstvo in promet, ki že od leta 2019 upravlja leseni top, poprijeli za vesla. Ob ugodnem vetru, ki nas je spremljal vse do boje Vida pri rtu Madona, smo s skupnimi močmi razprli belo in s temnimi kockami okrašeno trapezno jadrovje. V navadi ribiške družine je bilo, da so pobarvali jadrovje z živo pisanimi družinskimi poslikavami, ki so omogočale prepoznavanje ribičev tudi na večje razdalje. Zagotovo enkratno doživetje s premca nekaj manj kot devet metrov dolge tipične barke severnega Jadrana, s katero so ribiči lahko lovili v zaprtih zalivih, lagunah in na odprtem morju in ki so jo leta 2018 rokodelci stare obrti ladijskega tesarstva pod budnim očesom Izolana Tomija Sinožiča izdelali praktično iz nič.
Z virtualnimi očali jadrali v prostorih muzeja
Čeprav se je zdelo doživetje plovbe skoraj resnično, smo tokrat po Piranskem zalivu jadrali virtualno, v prostorih piranskega muzeja. Zato sta zvok vetra in šum morja prihajala le skozi okno, medtem ko je bil občutek nelagodja zaradi premikanja morja tako resničen, da smo plovbo z virtualnimi očali doživljali kar sede. »Virtualno plovbo omogoča digitalna tehnologija VR 360, ki jo je za nas pripravilo podjetje Izstop. Poleg posnetih kadrov na topu in obali smo si pomagali tudi z droni,« je razložila Veronika Bjelica iz Pomorskega muzeja in opozorila na vse označevalce pomorske identitete, ki smo jih lahko med »plovbo« po Piranskem zalivu s klikom odkrivali na novo. V Portorožu smo tako spoznali zgodovino nekdanje ladjedelnice in pristanišča za hidroletala. S klikom na Monfort, nekdanje skladišče soli, je opisana in s krajšim filmom predstavljena gradnja topa v takrat postavljenem »škveru«. Izvedeli smo nekaj več tudi o gimnaziji in srednji pomorski šoli ter fakulteti, ki je barko dobila v uporabo. Spoznali smo poslanstvo lokalnega jadralnega kluba Pirat, v Piranu pa izvedeli nekaj več o mandraču, mostu, ki je nekoč stal tukaj, in zgodbi Pomorskega muzeja.
Zbirke dostopne širši javnosti
Nova ponudba v piranskem muzeju je nastala pod pokroviteljstvom projekta COME-IN!, ki poteka v okviru programa Interreg srednja Evropa. Muzej je v sklopu projektnih aktivnosti posodobil zbirke, ki so sedaj dostopnejše širši javnosti. Naredili so več 3D-kopij izbranih muzejskih predmetov, ki jih obiskovalci lahko otipajo, vsebine so na voljo tako v braillovi pisavi kot v znakovnem jeziku, postavili so tudi boljše usmeritve po prostoru in veliko drugih izboljšav. Do zdaj si je bilo mogoče zbirke, ki prej niso bile dostopne vsem, kot so Muzej solinarstva in etnološka zbirka Tonina hiša, že virtualno ogledati. »Zadnja v nizu je plovba z istrskim topom Adria, ki je sicer privezan pred muzejem, v piranskem mandraču, a je plovba z njim tudi zaradi kadrovske stiske obiskovalcem muzeja žal nedostopna,« razloži Veronika Bjelica.
Virtualna očala tako za plovbo s topom kot za ogled solin, Tonine hiše in razstave so na voljo v Pomorskem muzeju. Od aprila, ko bosta za obiskovalce ponovno odprla vrata Solinarski muzej in Tonina hiša v vasi Sveti Peter, pa bodo na voljo tudi tam. x
