»Sem favoritinja za kolajno in s takšnim ciljem grem tudi na prvenstvo. Odlično sem pripravljena in nimam nobenih težav, niti zdravstvenih. A kljub odlični sezoni nisem razmišljala o žlahtnosti,« je že pred odhodom v Beograd odkrito napovedala 33-letna Tina Šutej. Razlogov za optimizem je imela več kot veliko: marca lani je na dvoranskem EP na Poljskem s 4,70 metra osvojila srebro (zaradi protikoronskih ukrepov si je morala na slovesni podelitvi odličje okoli vratu nadeti kar sama), na zadnji tekmi pred SP je v Rouenu v Franciji 5. marca dosegla državni rekord (4,80 metra) in za pet centimetrov izboljšala svojo prejšnjo rekordno znamko, staro le dva tedna. V Srbijo je prišla kot peta z zadnjih OI 2020 v Tokiu, lastnica tretjega izida sezone na svetu, med enajstimi prijavljeni tekmovalkami pa si je še z dvema delila najboljši dosežek.
V beograjski dvorani Arena Štark je diplomirana biologinja, ki je študijska leta preživela v ZDA, nadaljevala lanski uspeh iz Poljske, kjer je osvojila prvo kolajno v članski konkurenci. A začetek tekmovanja je kazal, da bi lahko celo ostala brez želenega odličja. Začetno višino (4,40 metra) je izpustila, na 4,45 je bila uspešna v prvem poskusu, na 4,60 pa v drugem. »Čutila sem malce pritiska, a sem se zbrala, čeprav nisem imela najboljšega dne. Na 4,60 metra nisem čutila zaleta, zaletišče je novo, mogoče sem imela tudi malo treme. A nato se je pokazalo, da sem postala boljša tekmovalka. Pred leti bi se že vdala, tokrat pa sem se borila do konca in se zbrala, nagrada pa je bila kolajna,« se spominja Šutejeva, ki je 4,70 metra preskočila šele v tretjem poskusu, na 4,75 kar v prvem, po treh neuspešnih poskusih na 4,80 metra pa je končala na tretjem mestu za Američankama, branilko naslova Sandi Morris (4,80) in olimpijsko prvakinjo iz Tokia 2022 Katie Nageotte (4,75).
Razpeta med Ljubljano in Celjem
Šutejeva (njen osebni rekord na prostem je 4,76 metra iz Ljubljane 2011) je osvojila že šesto kolajno v zgodovini dvoranskih SP za Slovenijo, ki pa še vedno nima zlate. Pred njo so bile srebrne Britta Bilač (skok v višino, Barcelona 1995), Jolanda Čeplak (800 m, Budimpešta 2004) in Marija Šestak (troskok, Valencia 2008), bronasti pa Brigita Bukovec (60 m ovire, Barcelona 1995) in naturalizirana Slovenka Merlene Ottey (60 m, Birmingham 2003). Uspeh članice celjskega Kladivarja, ki je zaradi ruske vojaške invazije na Ukrajino in sankcij s strani mednarodne atletske zveze (IAAF) ostala brez odličnih tekmic iz Rusije in Belorusije, so v srbski prestolnici v živo spremljale kar tri nekdanje lavreatke: Bukovčeva in Čeplakova sta bili med gledalci v dvorani, Šestakova pa v vlogi vodje slovenske reprezentance. »Ko sem vedela, da imam kolajno, me je malce zmanjkalo. Moram delati na tem, da ko imam zagotovljeno odličje, grem še na zlato,« je dodala Šutejeva, ki je Sloveniji priborila prvo kolajno na dvoranskem SP po 14 letih.
Nekdanja mladinska svetovna podprvakinja (Peking 2006) je v svetovni članski vrh prišla šele po svojem 30. letu, pred tem pa na velikih tekmovanjih – do lanskega SP na Poljskem – ni uresničila svojih želja in ciljev. »V moji karieri so bila tudi velika razočaranja, zaradi katerih sem nekajkrat želela končati vse skupaj. In vedno se je po takšnih razočaranjih porajalo vprašanje, ali se splača vztrajati in nadaljevati. A atletike nisem želela zapustiti, ker sem vedela, da še nisem pokazala vsega,« priznava 173 centimetrov visoka in 58 kilogramov težka Ljubljančanka, ki zadnja leta živi v Celju, kamor se je preselila zaradi novega trenerja. »Ne bi bilo smiselno, da bi se vsak dan vozila iz Ljubljane na treninge v Celje in nazaj, zato sem se preselila. Sedaj sem polovično Ljubljančanka in polovično Celjanka,« v šali pravi Tina, katere hobiji so biologija, internet, tenis, odbojka na mivki in branje.
Od decembra 2016 je njen trener Milan Kranjc (pred njim je bil več kot 15 let Slavko Črne, ki se je poslovil po OI 2016 v Braziliji), ki je prav tako v Beogradu septembra 1986 dosegel osebni rekord v skoku s palico (5,00 m), kar je bil med Slovenci na lestvici vseh časov drugi izid, trenutno pa je enajsti. »Ko je Tina skakala, sem bil navzven miren, v sebi pa sem čutil napetost. Takoj je bilo opaziti, da to ni bil njen najboljši dan. A sem verjel in vedel, da se lahko zbere. Pred zadnjim skokom se v glavi odvija milijon scenarijev, a sem verjel, ker je Tina tudi v preteklosti rekorde skakala v tretjih poskusih,« je povzel trener Milan Kranjc. Njegovo varovanko pa kmalu čakata dve pomembni tekmovanji – SP na prostem od 15. do 24. julija v Eugenu v ZDA in EP v Münchnu od 15. do 21. avgusta.
