Se sploh še znamo in zmoremo vživeti v sočloveka? Ga poskušati razumeti? Se postaviti v njegovo kožo? Pogledati na stvari z njegovega zornega kota? Zaznati njegovo stisko? Zdi se, da vidimo le sebe. Pa sploh ne svojih globin, le površino svoje lupine. O, ta pa naj bo kar najbolj všečna in čim lepših barv. Zakaj nas je strah našega bistva? Škoda. Velika škoda.
Matjaž Figelj
(Foto: Tomaž Skale)
Danes bomo naredili izjemo. Postavimo se v kožo Janeza, ki živi z zmerno demenco (demenco delimo na blago, zmerno in napredovalo). Stanuje v domu starejših občanov....
Le dva dni zatem, ko je potekel rok za prijavo na javni razpis za izbiro ustanovitelja nacionalnega inštituta za hrano, je vlada predlagala izločitev...
