Kot esejista, polemika in kritika si ga bomo zapomnili predvsem po ostri inteligenci, ki si ni pomišljala sporočiti tudi najbolj neprijetnih resnic o književnih in družbenih trendih. Trdoglavi duhovni borec, rojen nasprotovalec, Dalmatinec projugoslovanskega prepričanja, je v socialistični sistem, ko je pisal poročila s te ali one seje ali plenuma, uvedel novi ton: pisati, da bi se živelo. Nosilec novih idej, eden prvih, ki so nam odkrili Rolanda Barthesa ali majhne skrivnosti Umberta Eca, se je zavzemal za to, da je pisec proizvajalec teksta in nič drugega.
Torej nekdo, ki mora na trgu preživeti izključno s svojim delom: on sam je tako tudi živel, njegov opus obsega dvaintrideset knjig kritik, polemik, esejev, avtobiografskih zapisov. Ker je verjetno poznal ceno, če se spustiš v boj z nasprotnikom, ki vedno zmaga – saj knjiga fikcije ni nikoli končana in nikoli dovolj tako dobra, kot bi avtor želel – ni pisal zgodb niti romanov. Niti poezije.
Misel »nisem kokoš, lahko pojem jajce, a prepoznam, katero je gnilo«, se pripisuje njemu in pogosto smo jo uporabljali ob različnih priložnostih ter obujali spomin na čase, ko se je kritika pisala, da bi jo brali. Novinarstvo je pravzaprav propadlo, ko je kritiko zamenjalo oglaševanje: kakršna koli duhovna proizvodnja preprosto nima ekvivalenta v materialnem opredmetenju. Katerega koli teksta kakršnega koli pisca preprosto ni mogoče plačati kot reklamo za stole ali svinjska rebrca. In tukaj se zgodba o obstanku pisca na trgu konča. Vsi moramo biti uokvirjeni s katalogom nakupovalnega središča, če hočemo jesti. Takšen čas je. Tako je bilo vedno. Časopisi pripadajo kapitalu.
Z literaturo bi moralo biti nekoliko drugače, tukaj staromodno ne verjamem piscem, ki vsako leto objavijo knjigo, saj mora književnost, poleg tega, da je delo, vsebovati tudi kanček okusa po modrosti. Za tistega, ki obrzda organizacijo časa v okviru svojega dela, lahko rečemo, da je zmagal. Prav na tem segmentu je Mandić je oblikoval svoj kritično-publicistični aparat. S trditvami, kot so, da je »redko kateri naš pisec sploh doživel kaj, kar bi bilo vredno literature«, ali pa »je v teh krajih, o katerih ljudje pišejo 'velike' romane, sploh karkoli majhnega, dajte, spravite se malo v red«, je razburjal javnost, ki je vse bolj tonila v uravnilovko hiperprodukcije. Vsi pišejo in vse je enako dobro. Laž.
Spoznal sem ga zgodaj, še kot mlad novinar na sarajevskem Mladinskem programu, kultni jugoslovanski radijski postaji, ki je začela kot sarajevska različica Radia Študent, a družiti sva se začela pozno, ko je pred nekaj leti prišel predstavit svoj Predsmrtni dnevnik. In to v županovem uradu: najbrž je bilo malce komično gledati in poslušati naju, ki sva prepričana antikonformista, kako poskušava biti v svečani dvorani mestne uprave zanimiva. Pretilo je, da se bo medsebojno spoštovanje razvilo v resno zvezo, a ni bilo časa za to. Hotel sem ga še enkrat presenetiti: da se v mojem novem romanu pojavi kot lik. In vidim ga, kako piše: »Zakaj za božjo voljo ta pisec tako joče za izgubljenim rojstnim krajem? Ali mora pisec res izgubiti domovino, da bi njegovo delo živelo!?« Nekaj v tem smislu. A te epizode ne bomo dočakali. Morda je bolje tako, morda bi knjigo razkosal na prafaktorje. Morda pa je v morju materiala ne bi niti opazil. Ni pomembno. On je imel pogledu skrito plemenitost duše. In vse mu je odpuščeno.
Ostal je zvest pisalnemu stroju, svoje tekste je pisal na njem in ni se dotaknil novih medijev, družabnih omrežij in ostalih orodij. Kdo ve, ali bi mu bila sploh smešna moja opazka, da se danes delimo predvsem na na tiste, ki sami všečkajo svoje objave, in na tiste, ki tega nikoli ne bi storili.
Ravno tako kot na prvih windowsih tam na Resljevi, med Mladino in Dnevnikom, ko so mi dali kakšno nalogo in sem razmišljal, kaj bi o neki knjigi ali albumu napisal on. V vse to seveda sodijo tudi zablode: moja, sicer prevzeta od Brechta, da se je treba navezati na slabo novo, ne pa na dobro staro, in njegova, da je na primer Dobrica Čosić velik pisec. Vedno sem raje šel za tistimi polomljenimi, tistimi, ki sebi niso gradili spomenika, ampak so bežali pred tem, da jim kozmos ne pade na glavo.
Kot pada nam vsak dan.
Kar pa se tiče časa, je pač tak, da, kot je zapisal Nietzsche, potrebujemo zgodovino, a drugačno od tiste, ki jo potrebuje razvajeni pohajkovalec v vrtu vedenja. Sto dvaindvajset let od njegove smrti ni bistveno drugače: medtem ko gledamo posnetke zreducirane zgodovine, ker tam v Ukrajini, kot da ni nikogar, ki bi nam povedal drugačne zgodbe od zahodnih medijev in ruske televizije, se je treba spomniti tistih, ki niso šli po uhojenih poteh in niso delali tistega, kar (je) dela(la) večina drugih.
Ampak so pripovedovali svojo zgodbo. Ko so pripovedovali o drugih. Kot on. Igor. Knez Igor.
