Pogum? Lahko je biti pogumen, če si zavarovan z živim ščitom, čas in lokacija pa skrbno varovana skrivnost. Norost? Bi se lahko reklo: noro pogumen? Se je zavedal, da je s tem »izletom« spravljal v nevaren položaj še koga? Predstava za javnost? Seveda! Predvsem to. V predvolilnem času želi prikazati, da je voditelj, ki je pogumen, je edinstven, spozna se na vse, je oseba, ki je zmožna narediti konec tej noriji ... Skratka ni mu para. V odzivih je bilo med drugim vprašanje, ali bo odšel na podobno misijo tudi v Moskvo. Odziva še ni.
Še en razlog je Janša navedel za vzrok obiska: v 90. letih je bila Slovenija v podobni situaciji, kot je danes Ukrajina, in jim je želel prenesti svoje izkušnje.
V Donecku, Lugansku in na Krimu so se prebivalci na referendumu z veliko večino (več kot 90 odstotkov) opredelili, da želijo biti del Rusije. Ukrajinska vojska jim je z nasiljem preprečila, da bi bila njihova želja udejanjena, porušila je domove, vrtce, šole, zdravstvene ustanove, infrastrukturo. Skratka: povsod nedoumljivo opustošenje, osebne tragedije, ki ne morejo biti nikoli pozabljene, še manj opravičljive. Torej: v podobni situaciji, v kakršni je bila Slovenija, sta bili pravzaprav regiji z odcepitvenimi težnjami in željami, Doneck in Lugansk. Zakaj ni odšel na podporni obisk takrat na ta območja?
Kdo je največji krivec? Ne poznam pravega odgovora. Lahko pa prenesem besede matere iz Luganska – dva dni pred premirjem je njen sin, star 33 let, padel v boju: »Preklinjam vse, ki so vojsko povzročili, želim jim, da bi tudi sami in njihovi otroci izkusili enako bedo, lakoto, brez strehe nad glavo, brez pitne vode, brez ogrevanja, preklinjam vse, ki so nam obljubljali boljše življenje, da ne bi bili več zatirani, zdaj so nas pustili same ...« Na vprašanje, kaj bi rekla ukrajinski materi, je odgovorila: »Objela bi jo ... Njena žalost je enaka kot moja, kot so žalosti vsake matere ...«
Kriv je pravzaprav vsak, ki se na plečih plebsa bojuje za tako imenovano resnico, dolžnost, prav in pravico ne glede na žrtve, tudi civilne, ne glede na povzročeno škodo na vseh področjih.
Iz varnega zavetja CD brez kakšnega tveganja za svoje življenje je Janša usmerjal, pravzaprav komentiral (skupaj s Kacinom) slovenski boj z agresorjem. Ne pozabimo, da je napad na vojašnico v Šentvidu, kar je zaukazal Janša, preprečil razsodni poveljnik TO, ki ukaza ni ubogal. Koliko človeških žrtev in gmotne škode bi bilo, si raje ne predstavljam.
Za konec ugotovitev, ki jo je napisal nekdo na twitterju: V vojni da država topove, bogataši vole, reveži sinove. Ko je vojne konec, država odpelje topove, bogataši dobijo nove vole, reveži pa hodijo na grobove.
Cecilija Rekar, Bled
