Voda nas v vsakdanjem življenju ne spremlja samo v biološkem smislu. Zavedanje njenega pomena in vrednote se jasno izkazuje povsod, v času dneva in celotnega življenja. »Daj človeku vodo!« je v rimskih časih pomenilo: »Daj človeku čas, da pove, kar misli!« »Izgubil si vodo« je pomenilo, da si po neumnem potratil čas. »Povabiti na vodo« je lahko pomenilo koga povabiti na kosilo ali ga počastiti. »Vodo ven in vino noter!« je pomenilo proslavljanje pridelka, sprostitev, razsipanje, razvrat … »Piti vodo« je pomenilo pusto življenje: »Niti ne morejo živeti pesmi tistih, ki pijejo vodo.« »Voda se usmradi, če ne odteče«, je pomenilo, da je treba biti ves čas dejaven. To je samo nekaj dokaj starih zapisov, ki jih najdemo v zbirki latinskih izrekov in citatov iz leta 1966 Thesaurus linguae latinae (Blago latinskog jezika) avtorja Zvonimirja Doroghyja, hrvaškega klasičnega filologa.
Težko je o vodi kaj lepše in bolj pomenljivo povedati, kot to lahko naredi pesnik. Ena od izjemno lepih je pesem »Voda« avtorice W. Szymborske, Nobelove nagrajenke. Govori o tem, kako nas voda vse in v vsem povezuje v prostoru in času. Pesem se konča s stavkom: »Karkoli se je kadarkoli kjerkoli godilo, vse je zapisano na babilonski vodi,« v slovenskem prevodu Jane Unuk iz zbirke Radost pisanja.
Voda je dejansko najbolj univerzalno topilo. V njej so raztopljeni sledovi naših nekdanjih in sedanjih onesnaževanj. Ti sledovi so kot nekakšen genski zapis DNK, po katerem lahko iščemo izvorna mesta, od koder prihajajo onesnaženja. Še danes zaznavamo, kako se v podzemni vodi počasi zmanjšujejo ostanki žvepla zaradi preteklega kurjenja na premog. Marsikatera stara onesnaževala trdovratno ostajajo v vodi, čeprav smo te snovi prenehali uporabljati že dolgo nazaj. Medtem pa prihajajo že nova onesnaževala. Sedanja onesnaževanja puščajo v podzemni vodi sledove nevarnih sintetičnih organskih snovi, kot so pesticidi, organska čistila, zaviralci gorenja, zaviralci rjavenja, ostanki zdravil, plastifikatorji in mikronski delci plastike.
S sodobnimi tehnologijami zaznavamo človekove »prstne odtise« v vodi že v zelo nizkih koncentracijah, to je v mikrogramih in tudi nanogramih na liter. Mikrogram na liter pomeni, da je v 1000 litrih vode raztopljen en miligram neke snovi. To se sliši zelo malo. Ampak za številne sintetične organske snovi že danes vemo, da se v organizmih kopičijo in da že tako majhne koncentracije sčasoma povzročajo poškodbe teh organizmov. Za veliko sintetičnih organskih snovi, ki prihajajo vsak dan nove in nove, tega ne vemo. Nas pa skrbi! Še posebej, če se koncentracije teh snovi povečujejo in jih vedno bolj pogosto zaznavamo v času in prostoru pod zemljo. Iz koncentracij onesnaževal v vodi lahko celo izračunamo, koliko ljudi je bolnih, koliko kave spijemo na dan, koliko pesticidov nam vsako leto uide iz tal v podzemno vodo, koliko snovi spuščamo v okolje z izgubami iz gospodinjstev in industrije.
Beseda »industrija« izhaja iz latinskega jezika in pomeni delavnost, vztrajnost, marljivost. V sodobnem času je postala malodane sinonim za nevarne snovi, za obremenjevanje okolja ali celo za lakomnost. In tega pomena se verjetno še dolgo ne bo znebila. Do takrat se bo marsikaj spremenilo, predvsem pa mi. Če se hočemo spremeniti sami, se moramo začeti spreminjati že danes, ne jutri. Sicer nas bodo spremenile le hude krize.Sintetičnih organskih snovi ne moremo več enostavno ukiniti, čeprav se zavedamo, da so nevarne. Zato zaščita vode temelji na postopnem, a stalnem zmanjševanju izgub nevarnih snovi v okolje. Zmanjševati moramo tudi uporabo in proizvodnjo snovi, ki se lahko kakorkoli izgubljajo v okolje. Preprečiti želimo, da bi take snovi kakorkoli prodrle v vodo. To pomeni, da moramo tudi že ukrepati, če jih samo zaznavamo v vodi.
Glede na naraščajoče število prebivalstva in prihajajoče podnebne spremembe je to edina vzdržna možnost zaščite vode. To je tudi edini možen pristop k razvoju krožnega gospodarstva. Kakršnakoli druga možnost pristopa k čiščenju in obdelavi vode pomeni veliko negotovost za zanamce, monopolizacijo vode, odpoved enakim možnostim in odpoved možnostim samopreskrbe.
V praksi nam je tako zaščito še težko izvajati. Bistveno je, da vsak posameznik prispeva k temu.
Če živite nekje v osrednji Sloveniji in imate nepozidano parcelo velikosti 365 m2, lahko prispevate toliko čiste podzemne vode, kot jo za življenje potrebujeta najmanj dva človeka. Padavine, ki padejo na vašo parcelo, obnovijo okoli 500 litrov podzemne vode na leto na vsak kvadratni meter. Če vam na parceli uide samo 10 mililitrov mineralnega olja (na primer goriva, maziva, kurilnega olja) v tla in naprej v podzemno vodo, te vode z vaše parcele ne moremo uporabiti za oskrbo ljudi. Prav tako je ne moremo uporabiti, če vam uide ena sama kapljica pesticida. Praktično katerakoli sintetična organska snov onemogoči uporabo te vode za pitje, če vam je uide le nekaj mililitrov ali celo samo nekaj kapljic v enem letu.
Uporaba pesticidov je postala danes načeloma omejena le še na kmetijstvo. V kmetijski proizvodnji se uporabi, na primer, dva litra pesticida na hektar zelenjavne njive. To je štiri kapljice na kvadratni meter zemlje. Uporaba mora biti izredno natančna, da ne bi prišlo do izgube. Nekmetijska uporaba na vrtovih, grobovih, cestah in nasploh na katerihkoli drugih površinah naredi praviloma ogromno škode podzemni vodi ter močno zmanjšuje pomen vseh prizadevanj v kmetijstvu. Zaradi tega prepustimo to rabo samo kmetijstvu, da poskrbi za varno prehrano in pitno vodo!
Mi pa poskrbimo, da se na naši parceli, ali na parkirišču pod blokom, ali na odprtih površinah v industrijskem okolju, ali na gradbišču ne izgubi nobena kapljica! Če je ne spustimo na tla, se tudi ne bo mogla izgubiti v vodo. Z vsako kapljico manj bomo lahko oskrbeli s pitno vodo dva nova zanamca. Če se uspemo dogovoriti, da bo vsak samo zmanjševal izgubo snovi v okolje, bo prispevek vsakega posameznika prav gotovo občuten. Kakovost podzemne vode se bo obnavljala in s tem omogočala prostor zanamcem. V času podnebnih sprememb postaja podzemna voda vse pomembnejši zalogovnik čiste vode, tudi za sezonsko shranjevanje in uporabo.
Koliko naporov, koliko ljudi, koliko dni prizadevanj za čisto okolje, za zmanjšanje izpustov, za enake možnosti zanamcev v enem samem dnevu odnese vojna v Ukrajini?
V slovensko-latinskem slovarju Frana Bradača iz leta 1972 ima beseda »okolje« prevod »proximi«, to je tisto, kar nam je najbližje. Danes je okolje bistveno več. Je vse, kar imamo, in je najbolj pomembno. Okolje smo mi in naš sosed, okolje je sosedova hiša, a okolje je tudi to, česar ne vidimo – ljudje na nasprotni strani Zemlje, sateliti v vesolju in njihove razbitine, in ne nazadnje: podzemna voda globoko pod površjem. Vsi pomembni »izzivi« so danes tudi okoljski izzivi.
Ali so okoljski predpisi in okoljska prizadevanja res »ovira« za obnovljive vire energije (za vetrnice, geotermalno energijo in druge), za plinske terminale in vse, kar bi radi zgradili? So, ampak »za dobre rešitve vedno obstajajo ovire«, kot pravi znan švicarski hidrogeolog Peter Huggenberger.
Mag. JOERG PRESTOR, univ. dipl. inž. geol., GeoZS, član SKIAH in SDZV
