Politični položaj
Vihar, ki nas je grozil potegniti v vojsko, polegel se je nekoliko. Ko so bile strune najbolj napete, obrnil se je ruski car do nemškega, da naj posreduje in pomiruje. To se mu je tudi vsaj toliko posrečilo, da vojske ne bo pred kongresom. Kongres se namreč snide v Baden-Badenu, in vdeležili se ga bodo prvi ministri evropskih velevlasti. Ali bo pa mogoče, na tem kongresu poravnati vse nasprotne istinite ali dozdevne interese, to se sedaj še ne more vedeti. Vprašanje je, s kakimi mislimi in željami pridejo velevlasti na kongres? (…) Govora obeh ministrov si nista prav nič podobna, in po teh govorih bi se ne dalo soditi, da tricarska zveza še obstoji. Govor kneza Auersperga se glasi nekako osorno proti Rusiji.
Predsednik ministerstva konstatira, da so si nazori avstrijske in ruske vlade o rešenji iztočnih zadev v nekaterih točkah nasprotni. Poslednje in edino upanje se stavi v kongres, kateri se ima gotovo sniti. Vemo tedaj, kako avstrijska vlada misli, in to kar vemo, ni posebno tolažilno za nas. (…)
Rusija ima prav, da hoče vzhodno vprašanje enkrat za vselej radikalno rešiti. Če hočejo nekatere vlasti Rusiji to delo zabraniti, morale bodo odgovornost same na se vzeti, to je, Nemčija jim ne daje svojega mandata, da bi se zamogle sklicevati na to, da se bore proti Rusiji v občeevropskem, tedaj tudi nemškem interesu (s tem hoče reči, da Nemčija Avstriji ne bo pomagala). (…)
Slovenec, 28. februarja 1878
O vojski in miru
Nekateri listi pri nas v avstro-ogerskej monarhiji še vedno ščujejo na boj in na vojsko zoper Rusijo. Magjarski časniki ta posel opravljajo kar naravnost, a neki nemški in nemškutarski so sicer na videz zoper vojsko, pa strupeno pišejo in lažejo, obrekujejo Rusijo in blagi ruski narod, ter tako neposredno podpirajo ono blazno in za nas pogubno hujskanje na Rusijo. (…)
Nami Slovanom in zlasti nam Slovencem je na obstanku države več ležeče nego marsikomu, ki se dela kakor da bi bil avstrijski patrijotizem v štant vzel, pa smo vendar s celo dušo za Ruse, slovanske brate, ki so nam brate Jugoslovane osvobodili. (…)
Slovenski narod, 1. marca 1878
Bode li mir ali vojska?
Z Dunaja 1. marca [Izv. dop.] Kakor vsi politikujoči Evropci, tako si tudi čitatelji »Slovenskega Naroda« to vprašanje zlasti te burne dneve postavljajo tem bolj vsled Andrassyjeve terjatve 60 milijonov kredita. Bode jih torej zanimalo slišati mojo trditev, ki pravi: vojske z Rusijo se nemamo bati. (…) Pač so bili jako silni poskusi pregovoriti vladarja na protirusko politiko; taki poskusi so se povračali vedno in vedno, in magjarskih novin tulenje ter sistematično kurjenje sovraštva v nemških časnikih je v zvezi s temi poskusi. Ali cesar se je neupogljivo držal in si – hvala Bogu – nij dal dopovedati, da bi vojna zoper Rusijo koristna bila. (…)
Slovenski narod, 3. marca 1878
Mir.
Prijazno solnce, ki nam s skoraj pomladno gorkoto oznanja bližni prihod ljube vigredi, gleda zadovoljnim obrazom na važni in veseli dogodljaj, na mir, ki se je sklenil med Rusijo in Turčijo v Carigradu. Vojska je zlo, pa mir je od Boga. Vojska je včasih potrebna, in zgodi se, da jo narodi z veseljem pozdravijo, kakor kmetič po dolgi suši in soparici nevihto kot rešiteljico iz neznosnega stanja pozdravlja; pa nevihte, groma in dežja, naj so še tako potrebne, naveliča se človek kmalo, in želi si nazaj jasnega neba in rumenega solnca. Potrebna je bila rusko-turška vojska, pa vendar se veselimo, da je srečno končana, in da nam je zopet posijalo solnce miru. Zrak je očiščen zadosti, kristjani na Turškem so rešeni iz neznosnega stanja, nevihta, ki se je znesla nad balkanskim poluotokom, ne bode ostala brez poveljnih nasledkov ne samo za Bolgare in Srbe, ampak za celo Evropo. (…)
Tista Evropa, ki je v svoji mladostni nepokvarjenosti vojskovala silne križarske vojske za višo idejo osvobodjenja svete dežele iz rok nevernikov, ta Evropa govori danes le o svojih interesih, in nič ko o teh; ne zmeni se za to, da je lani v Indiji za lakoto pomrlo pol miljona ljudi, in da jih ravno sedaj v Kini tudi vsled lakote umira na tisoče in tisoče, kakor se ni nikoli zmenila za veliko bedo turških Slovanov; – »naj pogine ves svet, samo da se nam dobro godi« – to je beseda naših materijalistev – sebičnežev, to je cvet in sad onih modrijanov, ki sistematično in znanstveno ubijajo človeško dušo. (…)
Slovenec, 7. marca 1878
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib