Mislim vojno II.

V tej nesrečni in nesmiselni vojni v Ukrajini je naša pozornosti prevladujoče usmerjena na zunanji svet, zato nekako pozabljamo na nas same. Na nas kot Slovenijo, kot Evropsko unijo in kot Nato. Po dobrih dveh tednih od začetka vojne je v Zagrebu malo pred polnočjo, le nekaj deset metrov od študentskih domov, nenadoma grdo počilo in hudo zasmrdelo po gnilih jajcih. Na srečo – ki je zares neverjetna sreča, in veseli smo za naše sosede – so jo, razen strahu, šoka in nekaj zmaličene avtomobilske pločevine, odnesli brez žrtev in večje škode. Zagreb je zadel dron TU-141 Striž ruske izdelave, ki mu je po dobrih 1000 kilometrih premočrtne poti iz Ukrajine zmanjkalo goriva. Padala se niso odprla in letalnik, težek šest ton, ki spominja na Mige brez pilotske kabine, se je zaril v park ter povzročil manjši zemeljski potres v Zagrebu in okolici. Mnogo večji psihološki potres pa je povzročil ne samo pri naših sosedih, temveč tudi pri nas in preostalih zaveznicah, ki jih je tisto noč, ko smo se mirno odpravljali spat, preletel neznan letalnik na neznani bojni nalogi.