Ta je bil zgrajena iz betonskih blokov, v učilnicah ni bilo ne naravne svetlobe, ne možnosti prezračevanja, takrat se je Francis Kéré zaobljubil, da bo »ko bo velik« zidal povsem drugačne šole, takšne v katere bo posijalo sonce, a bodo kljub temu zračne in bodo v njih znosne temperature. Ko je končal šolo, je šel za vajenca in se učil tradicionalne afriške gradnje, pri dvajsetih je s pomočjo štipendije sklada Carl Duisberg in nemške razvojne pomoči odšel v Nemčijo, kjer je dokončal vajeništvo, se izučil za tesarja in maturiral na večerni šoli. Leta 1995 je na tehnični univerzi v Berlinu vpisal študij arhitekture in ga zaključil šest let kasneje. Eden njegovih prvih projektov, osnovna šola v domači vasi Gando, mu je leta 2004 prinesel tudi visoko dotirano nagrado Aga Khan, pet let kasneje so ga odlikovali z globalnim priznanjem za trajnostno arhitekturo. Danes je Francis Kéré, deček iz vasi ene najrevnejših držav na svetu, svetovno znan arhitekt z lastno pisarno v Münchnu in odlikovanimi projekti po vsem svetu.
Sanje o lepši šoli
Diébédo Francis Kéré je bil edini otrok v vasi Gando na jugu afriške države Burkine Faso, ki je znal brati in pisati. Leta 1965 rojen najstarejši sin vaškega poglavarja, je odraščal v družini s 14 otroci, ko je bil star sedem let, so ga starši poslali k sorodnikom v bližnje mesto, kjer je lahko obiskoval šolo.
Diébédo Francis Kéré se je trajnostni gradnji zapisal že v osnovni šoli v Burkini Faso, ko si je želel svetlješe in bolj zračne učilnice. (Foto: Astrid Eckert)
