100 najlepših popevk: Vse manj je dobrih gostiln

Še nekaj let prej je bil Andrej le mladi pravnik iz Gorenjske. Ko so tri leta pred »gostilnami« za televizijsko oddajo posneli pesem Zoboblues in se je ta po naključju znašla na radiu, še niso točno vedeli, kdo je fant, ki to poje. Jure Robežnik je sodelavcu Ivu Umku, uredniku za domačo glasbo, naročil, naj najde tega pevca. Kmalu je Umek srečal Šifrerja in ga vprašal: »En Gorenjec poje o eni zobozdravnici, a ti veš, kdo bi to bil? Šef me je nagnal, da ga najdem.« »To sem jaz,« mu je odvrnil Šifrer. A Umek se ni dal prepričati. »Seveda, jaz sem pa Mozart,« je odvrnil in odhitel naprej. Čez mesec dni sta se znova srečala in Umek je iz prve, brez pozdrava, dejal: »Ti, a veš, da si to res ti.«

Šifrer nam je opisal razloge, ki so ga spodbudili k pisanju pesmi o gostilnah: »Motila me je gostilniška šlamparija, natakarji v belih srajcah z umazanimi ovratniki, v pošvedranih čevljih. Njihova brezbrižnost do gosta, ko ti prinese pijačo, te niti ne pogleda, se ne nasmeje. Nekaterim je bil gost odveč, bil je le razlog, da mora delati, in to me je spravljalo ob živce. Morda sem bil zahteven, a želel sem si toplega sprejema, kjer te gostitelj pogleda v oči in se v njegovem lokalu zbirajo dobri ljudje. Zadnji dve leti je bilo sicer še huje, ko so bile zaradi epidemije gostilne v določenem obdobju celo zaprte. To se ni zgodilo niti med obema svetovnima vojnama. Da ne bom preveč tarnal, kljub vsemu je nekaj dobrih gostiln, kjer si sprejet z nasmehom, včasih celo objemom. In to so kraji, kamor nas ne vlečejo le žejna grla, ampak tudi lačna srca.«