Nepreslišano: Tone Vogrinec, oče slovenskega tekmovalnega smučanja

Imamo Žana Kranjca, a le v eni disciplini. V slalomu ne izpolnjujemo niti kvote, da bi se lahko pojavili na startu. Kot drugega tekmovalca tja pošiljamo začetnika, ki v svetovnem pokalu nima kaj iskati. Hadalina trenutno ni, bolje, da o tem ne govorim. Smukači se vračajo na pozicije, kjer so pred leti že bili. Pohvalno. A zadaj ni nič, niti na evropskem pokalu niti na mladinskih svetovnih prvenstvih. V Mariboru je bila FIS-tekma, na kateri med tridesetimi najboljšimi ni bilo Slovenca. To pomeni, da naslednjih pet let v svetovnem pokalu ne bo nobenega Slovenca. Pri dekletih imamo v tehničnih disciplinah fantastično ekipo štirih tekmovalk. Če bodo pametni, če se bodo združevali, če ne bo individualnih ekip, ki stanejo ogromno denarja … Koliko to stane, ker ima vsaka glavnega trenerja, pomočnika, serviserja, fizioterapevta! S tem strokovnim kadrom bi lahko treniralo petkrat toliko deklet. Še več. Že nekdaj je bila logika, da en trenerski tim oskrbuje do osem tekmovalcev. Individualne ekipe so pri nas postale stalnica, in to že pri najmlajših. Starši, ki to plačujejo, razmišljajo: zakaj bi dal denar klubu, če ga lahko v celoti namenim samo svojemu otroku in mu privoščim svojega trenerja? A tako ne pridemo nikamor. Individualna ekipa je upravičena le za tekmovalce, ki so med najboljšimi petnajstimi na svetu. Ko pa se tekmovalec šele prebija, je individualna ekipa zgrešen projekt. Mladi potrebujejo družbo na smučišču, kjer se primerjajo, in tudi po končanem treningu. Punce se morajo pogovarjati, igrati igre – to smo mi nekoč gojili in smo bili zelo uspešni. x Večer v soboto