Enega svojih prvih intervjujev sem opravil s skladateljem Jakobom Ježem. Dobila sva se v kavarni Union, ki je bila v najustvarjalnejših letih slovenskih modernistov središče estetskih razprav, idej, prepirov. Jakob se je na intervju pripravil, njegovi odgovori so bili jasni, lapidarni, čutiti je bilo, da se pogovarjam z umetnikom, ki je svoje osnovne estetske ideje dobro premislil. Podobno izdelane so bile njegove misli tudi, ko sva govorila o glasbenem šolstvu, o koncu glasbene pedagogike na Pedagoški akademiji, kjer je vrsto let predaval, o reviji Grlica, ki jo je dolgo časa urejal. V nekem trenutku je pogledal skozi okno in se nasmehnil: »Saj mi ni čisto jasno, kako sem lahko vse to počel hkrati. Pisal številne skladbe, predaval, urejal revijo, pripravljal za natis Kogojeve skladbe, imel družino, gradil hišo?« Brez grenkobe, z zanj značilno navihano hudomušnostjo je odgovoril kar sam: »Bili smo mladi.«
Jakob Jež, skladatelj
Jakob Jež se je v slovensko skladateljsko pokrajino 20. in 21. stoletja gotovo zarisal z zelo določnimi in samoniklimi črtami. Bil je zaprisežen iskalec novega, ki ...
V eksploziji, ki je odjeknila v obratu za proizvodnjo streliva in raket v turški prestolnici Ankara, je bilo ubitih pet delavcev, je danes sporočilo...
Danes in jutri bo zaradi verskega praznika v sosednjih državah pri nas v znamenju večjih zastojev na primorski, dolenjski in gorenjski avtocesti, na...