Ko je pred triintridesetimi leti tedanji predsednik predsedstva SFR Jugoslavije Janez Drnovšek kot gostitelj in novi generalni sekretar Gibanja neuvrščenih držav odprl deveti vrh neuvrščenih v Beogradu, je bil svet še vedno videti takšen, kakršen je bil v petdesetih letih, ko se je po hodnikih in kavarnah zgradbe Združenih narodov, na veleposlaništvih tretjega sveta in na Brionih rojevala ideja neuvrščenih. Tistega leta 1989 so na primer ZDA poslale svoje marince v Panamo in s pomočjo kontrašev rušile vlado v Nikaragvi, Sovjetska zveza se je šele umaknila iz Afganistana, tam na vzhodu je Kitajska brutalno zadušila študentski upor na Tiananmenu, na jugu pa je policija Pietra Bothe pretepala Južnoafričane in imela Nelsona Mandelo zaprtega v temnici. Tak je bil, glejte, naš črno-beli svet – okovan s hladno vojno in razdeljen z železno zaveso – ko je 4. septembra 1989 v beograjskem Sava centru Janez Drnovšek v odlični slovenščini slovesno odprl deveti vrh neuvrščenih.
Teden pozneje, če skrajšam, samo dva dni po koncu vrha neuvrščenih je poljski sejm izglasoval zaupnico predsedniku vlade Tadeuszu Mazowieckemu iz gibanja Solidarnos...
