Kje ste bili, dragi šolniki, ko so slovenski šolarji najdlje od vseh imeli šolanje na daljavo? Večina se vas je varno skrila za računalnike v vaših domovih ali vikendih in ste na varni razdalji po računalnikih delili snov, ki so jo morali šolarji bolj kot ne sami usvojiti. Za to ste ves čas prejemali celo dodatke, ki jih mnogi starši niso, čeprav so opravljali tudi vaše delo. Takrat večine od vas nič ni motilo, da ne morete opravljati svojega poslanstva in izobraževati otrok, kajne? Kje ste bili, ko so se po Sloveniji vrstili protesti, naj se šole čim prej ponovno odprejo, ker bo večmesečno šolanje na daljavo pustilo nepopravljive posledice? Ste morda predlagali spremembo šolskega programa, zdaj, ko veste, da imajo šolarji zaradi šolanja na daljavo luknje v znanju, nekateri pa celo čustvene stiske? Ste se vprašali, kako so ukrepe v šolah doživljali šolarji in v kakšnih stiskah so se znašli otroci, ki so tudi zaradi teh ukrepov ostajali doma? Vam je padlo na pamet, da bi protestirali ali stavkali zaradi česa od zgoraj navedenega? Ni. Ves čas ste skomigali z rameni in govorili, da so navodila pač taka in da naj starši razumemo, da ne morete nič. Zato zdaj ob vaših zahtevah za boljšo plačo ne morete pričakovati, da boste imeli podporo javnosti, kaj šele staršev, ki tudi danes iščemo varstvo, puščamo otroke same doma, jih pošiljamo k sorodnikom ali jih vozimo s sabo v službo, da bi si vi izborili višje plače. Če bi bili nesramni, bi vam odgovorili, kot ste vi odgovarjali nam: tako se je odločila vlada, tako pač je.
Vsa čast tistim učiteljem, ki so kljub zaostrenim razmeram res iskali vse možne načine, da bi svojim učencem prenesli čim več znanja, ki so svoje učence obiskovali celo na domu, ki so bili učencem na razpolago vedno, ko so jih ti potrebovali. Vsak evro, ki so ga dobili in ga dobivajo taki učitelji, je premalo. To so učitelji, ki še vedno verjamejo, da ima njihov poklic tudi posebno poslanstvo, in ki na prvo mesto postavljajo dobrobit otrok. Ti učitelji se po dveh letih šolanja na daljavo niso in se nikoli ne bi odločili za stavko v času, ko se je v naši neposredni bližini začela vojna in ko so mnoge družine in šolarji zaradi posledic epidemije v še večjih stiskah, kot so bili prej. Take učitelje k sreči še imamo, vendar jih je premalo in so preglasovani. Za stavko pa so najbrž najbolj goreče navijali tisti, ki smo jih starši malodane prisilili, da so vpeljali vsakodnevne zoome, in ki so dopoldneve izkoristili za nakupe in rekreacijo, medtem ko so se učenci mučili s priklapljanjem v nedelujoče spletne učilnice.