»Potapljaška doživetja so pristna in posebna, ker delujejo na celega človeka,« pravi Darijan Krpan. »Pomembno je, da se pod vodo počutimo varni, da imamo ustrezna znanja in da pazimo drug na drugega. To je tudi smisel našega društva: da se člani med sabo dobro poznamo, se družimo in si pomagamo.«
In dodaja: »Če smo prijatelji na kopnem, smo tudi pod vodo bolj povezani. Občutek varnosti je še večji. S tem namenom smo leta 2004 vzpostavili klub, začeli nabavljati opremo in se počasi širiti.«
Društvene prostore so si uredili v zaklonišču blizu Nove Gorice. »Nekateri nas hecajo, da se družimo samo pod vodo ali pod zemljo. Nas ne moti. Imamo se fino in smo veseli, da lahko v shemi civilne zaščite vzdržujemo zaklonišče z okolico.« Pravkar so recimo na novo prepleskali stopnišče in hodnik, pa tudi sicer pogosto izvajajo delovne akcije, s katerimi spodbujajo solidarnost in angažma v družbi.
Sam s sabo, a v družbi
»V svoje aktivnosti skušamo vključevati različne ciljne skupine, otroke, mlade, tudi invalide, s katerimi delimo doživljanje podvodnega sveta,« pravi Darijan Krpan. »Prirejamo razstave podvodnih fotografij, ki jih posnamejo naši člani, izvajamo začetne in nadaljevalne tečaje in prostočasna druženja.«
Pogosto organizirajo tudi predstavitvene potope. »Za najmlajše v bazenu, za starejše v morju, običajno v Fiesi. Trudimo se, da vključujemo vse, ki jih to zanima. Še posebej smo veseli, da smo potapljanje uspeli približati slepim in slabovidnim. Spomnim se gospe, ki je imela le nekaj odstotkov vida, a pod vodo je neverjetno uživala. To je bilo tudi za nas nekaj čisto posebnega. Potapljanje je navdihujoče doživetje, ki deluje na vse čute. Ko se potapljamo, smo v drugem elementu,« pripoveduje Darijan Krpan.
»Pod vodo si sam s sabo. Seveda zaradi varnosti vedno v družbi, vsaj v dvoje, a ko se potapljamo, ne moremo klepetati. Sporazumevamo se s kretnjami, sicer pa slišimo le sebe in svoje dihanje. V neskončni modrini, po kateri se svobodno sprehajamo, kot bi se sprehajali po gozdu.«
Darijan Krpan pravi, da se ljudje potapljajo iz zelo različnih vzgibov. »Obstajajo takšni, ki bi bili vsak dan le na koralnih grebenih med eksotičnimi živalmi in barvami. Smo pa tudi takšni, ki smo preprosto radi pod vodo. Tudi v Sesljanu v Italiji, ki je le slabe pol ure oddaljen od nas. Nekateri pravijo: kaj boš hodil v to mlakužo. A tudi tam zmeraj vidiš kakšno živalco, rastlinico, polžka … Saj ni treba, da vidimo zmeraj morskega psa. Pod vodo je pač lepo in podvodni sprehod je prijeten doživljaj, ki ti polepša dan.«
Ob tem Darijan Krpan poudarja, da je potapljanje skupinski šport. »Druženje s prijatelji je pomemben element, tako pri pripravi, kot tudi med in po potopu. Radi malo posedimo, kaj dobrega pojemo, se poveselimo. Tako je vsak potop še lepša dogodivščina.«
Soča, bistra hči planin
V Potapljaškem klubu Mehurček se pogosto potapljajo tudi v Soči. »Potapljačev začetnikov ne vodimo v Sočo, ker je treba imeti zaradi močnih podvodnih tokov več izkušenj. A če ni dežja in če izberemo pravilen termin, ko vodostaj ni previsok, se je v Soči res lepo potapljati. V zgornjem toku lahko vidimo veliko rib, postrvi, voda je čista, vidljivost sijajna, povsod je prvinska, neokrnjena narava. Tudi če ne vidiš veliko rib, je potapljanje v Soči zanimivo doživetje, ker hudourna reka svojo strugo nenehno spreminja. Na dnu se vedno najde kaj novega …« pripoveduje Darijan Krpan.
»Ravno pred kratkim smo organizirali potop pod Solkanskim mostom, ki je zelo lep, še posebej za navdušence nad zgodovino. Krasno se vidi, kaj se je z mostom dogajalo skozi čas, vidijo se ruševine starega mostu, piloti, na katerih so ga gradili, ostanki železa, žebljev, vijakov. Soča je muhasta reka: včasih kaj odkrije, včasih pa tudi kaj zakrije. Tako da je zraven zmeraj tudi moment presenečenja.«
Člani kluba pogosto sodelujejo tudi v čistilnih akcijah. »V zadnjih letih se je situacija precej izboljšala; ljudje v reko in ob njo ne mečejo več vsega, kar jim pride pod roko. Vemo pa, da Soča od mesta Kanal ob Soči ni ista, kot je Soča v zgornjem delu. V zgornjem delu imamo res 'bistro hči planin', spodaj pa je zaradi onesnaženja in različnih človekovih aktivnosti zelo drugačna situacija. Imamo še precej rezerv za izboljšanje,« je prepričan Darijan Krpan.
»Pogosto smo med potapljanjem zelo žalostni, še posebej v morju … Zelo blizu resnici je, da je vsako leto manj podvodnega življenja. Lani smo se po dolgem času potapljali v Strunjanskem zalivu. Ko sem bil mulc in še kasneje, je bilo tam polno podvodnih rastlin, morske trave, tudi leščurjev. Zdaj morske trave praktično ni več, je samo še morsko blato. Leščurji so izginili zaradi neke okužbe … Niti ena lupina ni imela v sebi žive živali. Take stvari nas zelo žalostijo in nanje opozarjamo, ko le moremo.«
»Mladi z nejevero poslušajo, da smo še pred nekaj desetletji tudi v Sredozemlju videli rakce, ribe, mehkužce skoraj pod vsako skalo. Sedaj tega življenja ni več, pa tudi onesnaženje je iz leta v leto večje,« pripoveduje Darijan Krpan. »Jasno je, da je krivec za takšno stanje človek. Mi. In samo mi lahko to uničenje ustavimo.«